V sodelovanju z gospo Tanjo Sambolec vam predstavljamo njeno knjigo OSNOVNA ŠOLA ZA ATE IN MAME, ki je namenjena vsem mladim in predvsem staršem, ki pričakujejo naraščaj.

Zakaj osnovna šola? Pisanje je razdeljeno na triletja, tako kot naša šola. V prvem razredu avtorica govori o spočetju v devetem pa otrok rojen v prvem razredu mami pove, da bo postala babica.
To je avtoričina zgodba v katero je vpletla svoje trikratno materinstvo in pedagoško strokovnost. Napisala jo jo, ko je od prvorojenega sina izvedela, da bosta z možem čez osem mesecev babica in dedi. V knjigi avtorica bralca spodbuja k razmisleku.

Pred vami je uvod v knjigo, za vas pa bomo s časovnimi presledki objavljali nadaljevanja. Vabljeni k branju.

UVOD

Nihče nam ne more dati spričevala za starševstvo. Vsak najpreprostejši aparat ima priložena navodila za uporabo, pri najpopolnejšem evolucijskem bitju pa so jih, žal, pozabili priložiti.
Nihče nam ne more zagotoviti, da bomo svoje starševstvo dobro ali slabo opravili. Vse je odvisno od nas samih. Smo pripravljeni na vsakodnevno osebnostno rast? Kako?

Če smo pripravljeni in odprti za sprejemanje in pripravljeni na spremembe, se bomo vsak dan veliko novega naučili, spoznali marsikaj o sebi in se učili obvladovati naša čustva. Na poti boste imeli nešteto priložnosti, s katerimi boste vsakodnevno na preizkušnji kako ravnati.

Lahko pa vse kar delamo, delamo z ljubeznijo in iskrenostjo. Tudi ko nam je težko, ko nas premagujejo negativna čustva, odprimo pot ljubezni in strpnosti. Pri vzgoji pa zgolj ljubezen ne zadošča. Dodati je treba veliko žlico doslednosti, vztrajnosti in odgovornosti sprva do sebe in nato do otroka. Nenehno se boste osebnostno razvijali in rasli.

Preden se odločite za otroka, se vprašajte:

ZAKAJ BI GA IMELI?

Morda zato, ker ga imajo pri Jakčevih? Je biti starš moderno? Vidimo v reklamah prikupne nosečnice, ki brezskrbno in ponosno razkazujejo svoj trebušček? No, karkoli je že vaš odgovor, je pomembno, da prihaja iz srca in resnične želje postati starš.

KAKŠNEGA OTROKA SI ŽELITE?

Preden odgovorite, se usedite v tih in miren prostor. Zamižite in si svojega otroka zamišljajte.
Nato v mislih odgovorite na to vprašanje.

Pri odgovorih bodite čim bolj iskreni.

Takega kot je na reklami za plenice.
Takega, ki govori in vse zna.
Takega, ki je oblečen po najnovejši modi.
Takega, ki bo moj.
Takega, ki me bo ubogal.
Kolikor vas je, toliko je odgovorov. V nečem pa menim, da smo enotni.
Je kdo, ki si ne želi zdravega in srečnega otroka?
Morda boste nekaj načinov, kako imeti zdravega in srečnega otroka našli v tej drobni knjižici.

Mnogo vprašanj si kot mladi starši postavljate, nekaj odgovorov boste našli ravno tu. Niso pa
recepti. Kajti vsak človek je edinstven. Je unikat, je neponovljiv.

ZAKAJ ŠOLA za atije in mamice?

Prednost naše šole je, da jo naredi vsak, ki ima izpolnjene biološke zahteve. Šole seveda ne priporočam ljudem, ki so se odločili za celibat ali imajo kakršnokoli emocionalno oviro postati starš.

Ker smo resna šola, jo lahko obikuješ šele, ko narediš sprejemce. Že vnaprej povem, da niso težki. Nekateri so celo mmmm, večkratno ponovljivi.

Obiskovanje naše osnovne šole se začne s sprejemnim izpitom, ki je sestavljen izšestihtočk.

1. Odločiš se, da boš postal ati ali mami.
2. Narediš ustrezne fiziološke ukrepe (ne spuščam se v podrobnosti kako, kje in kdaj ).

Vrstni red prve in druge točke se lahko zamenja.

3. Po nekaj dneh izostanka menstruacije opraviš test za nosečnost. Dobi se v vsaki lekarni. Ponavadi farmacevtka ne sliši dobro in te prosi, če lahko poveš še enkrat. Potem te pa sliši še zadnji v koloni. Takoj začutiš po telesu radovedne poglede, ki se prilepijo nate vse do odhoda iz lekarne. V trgovini s kozmetiko je bolje, saj je v samopostrežni pred blagajno. Vzameš, plačaš in greš.
4. Naslednje jutro pomočiš indikator v svoj no, v ženin oz. dekličin, pa da ne bom naredila krivice, v ženski urin.

a) Če je – , rečeš, da boš ponovil vajo naslednji mesec, seveda, če si želiš postati ata ali mama, če ne, ti pade velik kamen od srca in si rečeš, »Jessss !!«, naslednjič bom morala bolj paziti.

b)  Če je + , zavriskaš » Jesssss!« Ali pa rečeš: Uf, kaj pa naj zdaj?

Vam priporočam, da knjigo najprej preberete, šele nato sprejmete odločitev. Kakršnakoli bo vaša odločitev naj bo sprejeta brez skbi. Skbi so tiste, ki nam prinesejo neljube izide.No, vrnimo se nazaj.

Torej, prijelo se je. Nato si poiščeš dobrega ginekologa ali ginekologinjo, da ne bom diskriminatorna.

5. Tam narediš še uradni test. Dobiš uradno potrdilo, da si sprejet v osnovno šolo za atije in mamice.

Tako, opravili ste sprejemce. Gremo na naslednji »level«.

Tako kot računalniške igrice, ki so iz levela v level zahtevnejše, je tudi naša šola iz razreda v razred zahtevnejša in kompleksnejša. V redni osnovni šoli učitelji pred vstopom v šolo staršem predstavijo cilje, tako bom tudi tu predstavila cilje vsakega razreda posebej. V tem uvodu krajše, kasneje jih bom bolj operacionalizirala. Kaj pa je to, za kakšno operacijo gre? Ne gre za nobeno operacijo. Učitelji se tako izrazijo, ko cilje bolj podrobno in konkretno opredelijo.

Prvi razred zajema čas nosečnosti do poroda. Porod je spričevalo 1. razreda.

2. razred zajema čas otrokovega prvega leta, do prvih nerodnih, pa že bolj pogumnih korakov.

3. razred zajema čas otroka do vstopa v šolo. Čas prvih smrkeljčkov, do radovednih zakajev in trme.

V 4. razredu bomo obdelali šolsko prvo triletje. Vstop otroka v šolo, navajanje na samostojnost. Spoznamo resnico, da nismo več edini otrokovi bogovi in si moramo to mesto deliti z, za naše poglede nerazumevajočimi učitelji.

V 5. razredu spoznamo teme in način dela v drugem triletju.Torej otrokovo starost med 9. In 12. letom Se še spomnete svojih 12 let?

V 6. razredu se spopademo z otrokovim vstopom v puberteto, poklicno usmeritvijo in zaključkom devetletne osnovne šole.

V 7. razredu vstopa naš »malček« že v srednjo šolo. Se prvič resno zaljubi in odljubi, preliva solze in se na drugi strani šopiri, da ni vse skupaj nič.

V 8. razredu obdelamo čas otrokovega zorenja od srednje šole do samostojnosti.

V 9. razredu pa oplemenitite ata z dedkom in mamo z babico. S takim spričevalom zaključimo osnovno šolo. Pa še ekstercev nam ni potrebno opraviti.

Če vas katero od poglavij ne zanima, ga kar preskočite.

Morda vam ni všeč, da traja osnovna šola tako dolgo. Pa ni, veste. Ko se enkrat odločite, da boste postali starš, ni več poti nazaj. Ko držite v naročju svoje edinstveno bitje, ste povezani z njim do konca in čas nima več take vrednosti kot prej. Sprva ga štejete v urah, dnevih, nato v mesecih in nato v letih. Ko je v vaših spominih še vedno bitjece, ki ste mu pomagali na svet, vam kar naenkrat pove, da boste postali stari starš. Saj ni kar naenkrat. V resnici je minilo kar pravšnje število let. In potem se začne srednja šola. O srednji šoli več morda čez nekaj let.

Zapomnite si, da otrok, ki ste mu dali življenje, ni vaša last. Je samosvoja, edinstvena osebnost. Če ga pri razvoju s svojimi kompleksi in težo svojih slabih navad ne boste ovirali, boste imeli pokončnega, samozavestnega, ljubečega in srečnega otroka. Si morda želite še kaj več?

Želim vam prijetno branje in vesela bom vsakega vašega sporočila, kako je pri vas.

1. RAZRED

V prvem razredu se bomo naučili najosnovnejših stvari, naj poudarim, res najosnovnejših, ki jih moramo vedeti o nosečnosti in porodu. Vseeno vam svetujem, da poleg vzamete še kakšen učbenik, knjig o tem res ne manjka, in delovni zvezek. Pa na fotke, pisanje posebnih dogodkov in dnevnika ne pozabite. Vse to pridno lepite v DZ (delovne zvezke). Za bolj radovedne priporočam knjigo P. Leah: Otrok od rojstva do šole. To knjigo boste potrebovali še v drugem razredu. No, jaz jo imam še danes, pa bom kmalu končala osnovno šolo.

Sedaj, ko pišem te vrstice, sem jo že. Opravila sem jo z najboljšim spričevalom. Imam čudovite otroke in vnukinji. Za vas, ki berete te vrstice, se odločate postati starši ali ste to ravnokar postali, se vam končanje te osnovne šole, zdi še zelo daleč. Prav imate. A kot boste kmalu sami ugotovili, je čas relativen. Vrnimo se na našo temo.

Pridete na prvi pregled h ginekologu … Sestra vas postavi na tehtnico. Če ste nagnjeni k debelosti, lahko postane stresen ta del pregleda. A naj vas potolažim. Bitjecu v vašem trebuhu je to malo mar. Odlično se počuti. Vsega ima v izobilju, zato je vaša dolžnost, da ste čim bolj navdušeni nad svojim stanjem in ravnodušni do vseh in vsakogar, ki vam, v drugačnem času, povzročajo stres. Ker ste veseli, otroku pošiljate podzavestne signale vaše sreče in zato je tudi on vesel in dobrovoljen.

Zavedajte se, da naša podzavest ne laže in se ne spreneveda. Je odraz naših misli. Počistite vso navlako, ki vas ovira npr. jezo, strah, sovraštvo, zavist … in se odkrito in iskreno veselite vsakega trenutka, saj je dan sestavljen iz nešteto trenutkov.

Morda se boste vprašali, kako pa naj se ne jezim? Kako naj me ne bo strah?

Kaj je strah? Strah je neka imaginarna stvar, ki lahko postane v naših mislih zelo velika. Bolj ko dovolimo, da vdira strah v naše misli, več ga je. Zakaj bi se že vnaprej bali nečesa, kar ne poznamo? Vsako misel začinimo s strahom. Joj, kako bo? V resnici je strah podcenjevanje naših lastnih moči. Strah ohromi živčne celice in ne samo te, vse celice v telesu odreagirajo v krč, nakar je ohromljen in v krču ves mišični sistem.

Poznala sem mlado nosečnico, ki se je poroda zelo bala. Ob najinem vsakokratnem srečanju me je spraševala, če me je kaj strah in da je njo zelo strah. Med drugim je povedala, da je slišala veliko pripovedi o težkih porodih ali celo smrti med porodom. Vse te zgodbe so na njen miselni sistem vplivale tako, da je o tem veliko razmišljala in njeno telo se je začelo upirati porodu. Mišice, ki bi jih morala sprostiti so postale trde in močne. A otrok ne more ostati v telesu v nedogled. Za svoje življenje se mora boriti z mamino močjo.

Kljub moževi želji, da bi imela več otrok, sta ostala pri enem. Strah je rodil sadove. Zaradi ukrčenosti mišic se je mnogo bolj mučila pri porodu, kot če bi bila sproščena.

Ljubezen do malega bitjeca naj te varuje in daje moč pred mnogimi strahovi. Za tvoje misli, pa je najbolje, da takih zgodb ne poslušaš. Nekateri, boste rekli, da morate biti poučeni o nevarnostih. Če mislite teko, imate tudi prav. A moje mnenje danes je, da je nesmiselno utrujati svoje misli z najrazličnejšimi težavami. Ko pridejo težave, boste še vedno imeli dovolj časa, da se z njimi spoprimete tedaj.

Kaj premaga strah? Ljubezen je močnejša od strahu.

Med vsakodnevnim delom v službi se zgodi marsikaj. Tudi to, da vam sodelavka reče ali naredi nekaj, kar v vas sproži negativna čustva. Morda vas to razjezi.

Zakaj bi se jezili? Ali ste srečni, ko se jezite? Vprašajte se, zakaj vas je nekaj razjezilo. Ne tratite svoje energije za negativna čustva.

Na ta in še podobna vprašanja si v svoji notranjosti iščite odgovor. Hočete biti jezni, strahopetni, zavistni … ali srečni? Na tehtnico dajte: jeza ali sreča. Odločitev je vaša. Postanite svobodni in prevzemite odgovornost za svoja čustva in svoje življenje.

Vprašam vas, ali je kaj na svetu pomembnejše od vaše sreče?

Ne obremenjujte svoje zavesti z gledanjem ali branjem grozljivk, žalostnih dram, kjer bi morali prelivati solze. V roke vzemite knjige s srečnim koncem, pojdite v gledališče Špasteater, glejte komedije in veseloigre. Čim več se smejte. Užijte vsak trenutek nosečnosti v popolnosti. Veselite se jutra in dneva, ki je pred vami. V službi se ne vključujte v pogovore, ki bi vas spravili v slabo voljo. Izogibajte se ljudi, ki bi vam radi zagrenili dan. Ne prepirajte se z njimi. Če mislite, da se morate odzvati na nastavljeno past za prepir, bodite zmagovalec in se raje umaknite. Marsikdo bo sedaj zmajal z glavo in dejal, da je treba pokazati, kdo ima prav. Ampak ni iz trte vzet pregovor – pametni odneha. Bodite pametni, ZANJ. Ne izgubljajte potrebne energije z nepomembnimi stvarmi. Naučite se ločevati pomembno od nepomembnega. Vi in ON sta najpomembnejša v tem trenutku.

V prvih mesecih lahko tečete, smučate in počnete vse, kar vas veseli. Pogosto slišim take izgovore: »Saj bi, pa ne morem, zaradi …« Izogibajte se pogojnika in delajte to, za kar ste se odločili. Ne pustite se zmesti strahovom vaših staršev in drugih pretirano skrbnih prijateljev. Vem, da vam želijo le najbolje, a včasih nas njihova skrb tako zmede in potre, da neprestano mislimo na omenjeno nesrečo, nezgodo ali kaj se je drugim zgodilo. Nič od tega. Sedaj je čas vedrih misli, veselja in smeha.

Kako naj imam vedre misli, če ne vem, kje bomo živeli, kako bodo moji sprejeli nosečnost, kako bomo shajali z bornimi dohodki …?

Verjamem, da imate nekateri težave, a ne obremenjujte se z njimi. Trdno verjemite, da se bo vse lepo uredilo. Vsak pripetljaj vzemite kot dober znak. Npr. razbijete kozarec – recite si: to je dober znak. Za dober znak si lahko izberete vse, le trdno verjemite, da je to dober znak. Vaša naloga je, da svoje misli redno negujete in ne dovolite vstopa neprijetnim mislim.

Redni obiski pri ginekologu … se vrstijo. V prvih treh mesecih se še ne zamenja garderoba. Če nosite hlače, boste kmalu začutili, da postaja pas preozek. Odpnite ga, takoj ko vas ovira. Prvega otroka boste začutili v petem mesecu. To je izjemen občutek. Brcnil je, začutili ste ga. Vem, da so atiji za ta občutja prikrajšani, ker ne nosijo otroka, a tesna povezanost med ljubečima bodočima staršema to prikrajšanost minimalizira. Žena lahko deli svoja občutja z možem, ki ga enakovredno vključuje v novonastala dogajanja. Verjemite, za mlado bitje sta pomembna oba. Res je mama naravni inkubator, a oče je aktivni soustvarjalec in sooblikovalec in želi biti enakovredno udeležen v prenatalnem obdobju.

V tem obdobju imate možnost izvedeti ali imate fantka ali punčko. Vsak naj se sam odloči o tem. Ni pa napačno, če se zvečer umirite in se v mislih pogovarjate z mladim bitjecem. Lahko se vam v sanjah predstavi, saj ste z njim že povezani.

Bliža se čas poroda.

Začnete obiskovati materinsko šolo. Vsako mlado mamico je malo strah, ali bo znala držati malo bitjece v rokah, kako naj ga drži, kje naj ga drži. Bodite brez skrbi. To znate. To je znanje, ki ga evolucijsko nosimo v sebi. ZAUPAJTA SI! Torej vadite na lutki – dojenčku. Se naučite držati dojenčka, previjati. Naučijo vas pravilno dihati. Zavedajte se, da je rodilo že milijarde in milijarde žensk in so to opravile, nekatere tudi v zelo drugačnih in slabih razmerah, brez učnih ur o dihalnih vajah. Vse bo v redu!!

Ko trebušček raste, začnete spoznavati marsikatero lastnost, za katero ste mislili, da je vi nimate. Odpovedujete se npr. ležanju na trebuhu, avanturističnemu potovanju, super visokim petam … Odpovedujete se, ker sami tako hočete, v dobro otroka, ki ga nosite. Mama vam je pogosto pravila, da vam manjka vztrajnosti. Ne bo držalo. Postavite rekord v vztrajnem iskanju WC-jev. Povedati želim, da so WC-ji nujna oprema nosečnic. Ne smejo biti predaleč.

Ker to delate iz ljubezni do malega bitjeca, vam kasneje, ko bo mali že večji ali že pubertetnik in bo postal samovoljen in težaven, ne bo padlo na pamet, da mu očitate, čemu vse ste se morali odpovedati zaradi njega. Spoznate, da niste več tako pomembni, da prvo mesto zavzame ON, čeprav ga še ni. Znate biti sočutni, potrpežljivi, nežni.

V sebi boste odkrivali neznana čustva. Če se ob njih počutite dobro, jim dajte prosto pot.

Če bi takrat, ko sem sama nosila otroka vse to vedela, kar vem danes, bi še mnogo manj komplicirala in se nič sekirala.

Obdobje nosečnosti je za otroka zibelka bodočnosti.

2. RAZRED

Naredili smo izpit prvega razreda. Imamo GA. Otroka namreč. Tako sedaj hodimo v drugi razred. Odkrivali bomo svet skozi lastne in otrokove oči. A ne samo skozi oči. Na preži bodo vsa čutila.

Naše odkrivanje sveta se prične. Največja dogodivščina življenja!!!Gremoooo!

V drugem razredu bomo mislili in gledali skozi NJEGOVE oči in ušesa. Naše potovanje skozi prvo leto bo mnogo bolj obsežno in zahtevnejše, saj napredujemo na višji »level«. Poleg tega je prvo leto najpomembnejše leto v življenju vsakega človeka. Odrasli postavimo temelje vzgoje, razvoja, nekaterih osebnostnih lastnosti, navad in še mnogo več na čemer bomo gradili v naslednjih letih, kasneje pa bo gradil sam. Vse bolj pogosto mnenje, da je dojenček nebogljen, ubog, nemočen, revček nam zmanjšuje možnosti za uveljavljanje lastne moči. V resnici le v najbolj drznih sanjah doživimo, kje so naše človeške meje zmogljivosti. Iz takih sanj nastajajo superjunaki. Sledite nadaljevanju in morda boste uvideli novo pot. Martin Kojc pravi, da ni naključij, torej ni naklučje, da ste knjigo vzeli v roke in jo še berete.

Imate ga v naročju. Vidite ga. Le komu je podoben? O, joj. Ne vemo. Ali pa mogoče stricu, teti, noni, dedku…Opazujete njegov obraz, oči, nos, usta, roke, vsak prstek si natančno ogledate. Ljubite ga z vsakim pogledom in dotikom. Otrok to čuti. Enostavno ve! A  kljub temu se odziva na nov življenski prostor in okoliščine. Prej je bil v tekočini in gol, sedaj je  na suhem, oblačila ima na sebi.  Ne ve, kaj so ti občutki. Prej ni bilo takih, bili so drugačni, njemu znani, to pa je sedaj nekaj popolnoma novega. Prejšnji svet je poznal imel je vse kar je potreboval. Sedaj pa čuti nelagodje. Ne ve kje. Občutek nelagodja postaja vse glasnejši. Oglasi se. Ustraši se zvoka. Utihne. Ponovna zagrka. Spet se ustraši zvoka, a sedaj že čuti znan utrip. Tako se nauči, da ko se bo oglasil, bo ponovno na varnem, pri znanem utripu in zvoku glasu, ki ga pozna.

Mami, zaupaj vase. Ne boj se ga prijeti. Več znaš, kot misliš. Ponudi mu dojko. Najprej nežno. Morda je sprva še ne bo hotel. Ne bodi razočarana ali v strahu, da je z NJIM kaj narobe.  Morda bo malce bruhnil. Ne skrbi. To je porodna voda, ki se jo je napil, predno je prišel na svet. Občuduj stvarjenje, ki si mu dala življenje. Naslednji dan že lahko vstaneš. Medicinske sestre ti bodo z veseljem pokazale, kaj moraš storiti. Vse to znaš. Zaupaj vase. To je prainstinkt. Loti se nežnega umivanja, previjanja.

Nelagodje v njem narašča. Postane bolj glasen. To je že zahteva po hrani. Ponudi mu dojko. Čimbolj se sprosti.

Lačen sem. Sesam in sesam. Nič! O, čisto malo, mmmmm. Tako seemm uuuttttrrrrruuujjjjjjj …

Mami, tvoj malček bo kmalu sesal. Bolj ko bo sesal, več mleka boš imela. Če imaš nežne bradavice, te bodo prve dni bolele, a spet boš spoznala svojo moč. Zanj boš prenesla vsako bolečino.

Tretji dan. Končno. Domov greste. Nekateri bodo morali še malo ostati, drugi pa so rodili doma ali v drugih prostorih, kot je na primer bazen. To zdaj ni več pomembno.

Doma ni nič več tako, kot je bilo.  Domov v vaš dom, kakršenkoli je, je prišel nov človek. Nova oseba. Nekaj časa bo vse novo, a se boste navadili živeti skupaj.

Ko pridete domov, ni medicinske sestre, da bi jo še kaj vprašali. Sami ste. Nič ne bo narobe, vse znate. Zaupajte.  Začne se najpomembnejša dogodivščina življenja. Začnete spoznavati sebe in svojega malčka. Vse je drugače.

Ati, očka, pomisli na mami. Utrujena je še. Omogoči ji počitek. Skuhaj kosilo. Reci ji, da jo imaš rad. Nikar ne skopari s tem stavkom.

Mami, bodi strpna. Pomisli na moža, partnerja, kako nemočno se še vedno počuti.

Zahvali se mu za pomoč, za kosilo, za pospravljeno kuhinjo.

Joj, ni je pospravil tako kot ti! In kaj potem? Je pač ni pospravil tako kot ti, pospravil pa jo je. Ni naredil kot ti? Kaj mu moram res vse povedat; si misliš in morda že jeziš. Ne! Spomni se, da je vsak drugačen. Spoštuj njegovo drugačnost. Tudi če ni naredil, kot si si ti zamislila, bodi vesela, da je ob tebi. Povej mu to. Naj ve, da ga potrebuješ in da si mu hvaležna za vse. Ne bodi malenkostna. Ne najedaj živcev sebi in možu. Dojenček se bo na tvojo slabo voljo odzval z jokom.

Opazi možev trud.  Povej mu to.  Nikar naj te ne premaga, da bi začela sitnariti, ker je otroka prijel malce drugače, kot ti hočeš,  ker ti je prinesel napačno mazilo, ker je kihnil, medtem ko otrok spi, ker ti ni prinesel prave majice, ker ni dal prati, ker se po tvoje premalo ukvarja z otrokom… Pa kaj potem. Razmisli, kaj je pomembnejše. Vse ob svojem času.

Oh, takim kritikam ni videti konca. Ti imaš izbiro. Ali kritiziranje in slabšanje odnosov ali iskanje vrlin pri tvojem možu, očetu otroka.

Dojenje, počitek, previjanje, kopanje, pospravljanje, pranje, postane vsakodnevno opravilo naslednjih nekaj tednov. Življenje doma naj se čimprej vrne na ustaljeni ritem. Ob obilici dela, nikar ne pozabita drug na drugega. Izkazujta si besede, geste in poglede hvaležnosti in ljubezni. In ne samo prvih nekaj tednov. Ljubezen je čustvo, ki ga je treba redno zalivati z izrazi hvaležnosti, s strpnostjo in nežnostjo. Če tega ni, ljubezen počasi usahne in nekega dne se zaveš, da je ni več. Ampak to ni tema te knjige.

Večerno kopanje dojenčka naj postane spoznavanje atija in mame z dojenčkom. Vse kar bosta govorila med seboj in z njim bo slišal, čeprav se vama zdi, da še nič ne ve.

Kaj pa tak dojenček sploh ve?

Potrebujemo nov računalnik. Gremo v trgovino in se pozanimamo kakšen spomin ima, kako zmogljivo grafično kartico ima … Bolj zmogljiv računalnik, višja je cena. Pa še baterija nas zanima, kako dolgo bo delal brez napoja…

Naš malček pride na svet z bolj ali manj domnevno prazno spominsko in grafično kartico. Za razliko od računalnika ima naš mali človeček pet kanalni sprejemnik. Ti kanali so vid, sluh, vonj, okus in tip. Skozi vseh teh pet kanalov sprejema signale iz okolice in jih skladišči, predeluje in mreži v možganih. Možgani bodo te informacije povezali, premrežili, uporabili in pripeljali do prave rešitve, če bodo izzvani s problemom.

Ta, če bodo izzvani s problemom, bom še večkrat omenila.

Dokazano je, da otrok v maternici sliši. Odziva se na zvoke. Mrščiti se začne, ob neharmoničnih zvokih. Torej čuti več, kot smo mislili do nedavna.

Splošno priznano je, da se vsa čutila aktivirajo po rojstvu, a znanost bo kmalu v celoti ovrgla to trditev. B. Lipton v Spontani evoluciji predstavi, da ni vse, kar smo do sedaj mislili o genih, res. Celice lovijo signale od zunaj in se nanje samostojno odzivajo. Kar je drugače povedano, tudi misel signal. Celica prebere ta signal in se nanj odzove z aktivnostjo v smeri realizacije.

Menim, da otrok pride na svet z veliko mero pripravljenosti za učenje a hkrati prinese s seboj še dokaj čisto in neobremenjeno osebno energijo. Zakaj neobremenjeno? Odrasli smo preveč obremenjeni s številnimi navideznimi nevarnostmi. Odrasli že skoraj v vsem in vsakomur vidimo potencialno nevarnost za naše življenje in zdravje. Kljub vsevečjemu številu ljudi, ki se trudijo s pozitivno naravnanostjo, je v praktičnem življenju pozitivna naravnanost prej izjema, kot pravilo. Zavestno spreminjanje v pozitivno naravnanost zahteva čas večih generacij. Mladi se učijo od starejših. Ti so polni strahov. Strahove prenesejo na mlade, ki vse vpijajo. Babica svojega vnučka vozi v dvigalu. Ker se sama ne počuti dobro v dvigalu, svojega vnučka poučuje o nevarnostih vožnje z dvigalom. V otrokovi domišljiji se ta strah še razraste. Kmalu vnuk ne upa več v dvigalo. Ko ta vnuček postane starš, nadaljuje v navidezni dobronamernosti s podobnimi strahovi, čeprav je morda že bral o nesmiselnosti takega početja in se zavestno s tem strinja, a ko njegov otrok stopi preblizu obale, bo še vedno nagonsko reagiral tako kot nekoč njegova babica: Joj, pazi, da ne boš padel. O tem, več v naslednjih poglavjih.

Otrok vidi in se uči prepoznavati. Vidi obraz, sliši zvok glasu in poveže glas in sliko med seboj. Ta glas in ta slika spadata skupaj, temu doda še vonj. Prepoznava osebe v svoji bližini. Možganske povezave so rešile prve probleme. Med seboj so povezale ločene informacijske kanale (sluh in vid in vonj). Prepozna glas in sliko osebe, ki mu daje sladko, toplo, okusno tekočino (še en kanal – okus). Že ve, da bo sladka tekočina prišla, če se bo oglasil z določenim zvokom. Pozorno opazuje obraze in v svoje možgane zapisuje vsako spremembo na obrazu znanih obrazov. Zato se starši ne čudite, če vas otroci bolje poznajo, kot vi mislite in kot se poznate sami. Opazujejo in proučujejo vas od dojenčka naprej in prepoznajo vsako vašo najmanjšo spremembo obrazne mimike, ki jim pojasni vaše razpoloženje. Hkrati pa se začne oglašati njegov ego. Razmišlja: “Kaj moram storiti, da dobim nekaj slastnega, toplega, mehkega, znanega? Aha, takoj ko se sproži nek zvok, pride k meni.”

Tako se otrokov ego začne razvijati. V primerih, ko se starši tega ne zavedajo, se otrokov egoizem preveč razraste. Že pred prvim letom otrokove starosti, mnogi starši ugotavljajo, da se ne morejo pogovarjati z nekom, ker jih otrok začne motiti z jokom, z vlečenjem, z drugačnim, pozornosti zahtevanem, vedenjem. Torej je to skrajni čas, da otroka pri tem ustavijo.

Kako naj “jokajočemu revčku ne posvetim pozornosti”, boste vprašali. Saj sem slab starš, če tega ne naredim. Mislite? Potem se sprehodimo v mislih malo naprej. Otrok bo vse bolj in bolj zahteven. Kmalu ne boste imeli več svojega življenje, boste le njegov servis. Si to želite? Si želite, da vaš otrok odloča o tem ali boste šli v kino ali na zabavo s prijatelji? Če ne, potem ustavite tako vedenje svojega otroka takoj ZDAJ! Na to vas bom še večkrat spomnila v nadaljevanju. Menim, da otroka vzgajamo v prvem in morda še malo v drugem letu nato sledi čas učenja, pogovarjanja, spodbujanja, in ozaveščanja otrokovih moči. Sledite tem drobnim nasvetom te knjige in videli boste rezultate. Več časa boste imeli zase in otrok se bo razvil v samozavestnega in odgovornega družinskega člana.

Starša sta za otroka cel svet, oz. v ta popolni svet vključi še ostale člane družine, ki so pogosto ob njem. Ne pozna drugačnega sveta. To je njegov popolni svet. Če se rodi in živi brez enega roditelja, bo to predstavljalo njegov popolni svet. Njegov popolni svet se sesuje, če se starša ločita. Kako otrok to doživlja, zakaj se mu podira svet pod nogami, zakaj postane negotov, napadalen, zaprt vase, ni tema te knjige. Je le priporočilo staršema, naj pomislita na otroka in na njegov svet. Naj ne bo pomote, ne zagovarjam veze brez ljubezni.

Menim, da lahko ljubezen najdete v partnerju, če ga opazujete s pozitivnim, hvaležnim in sodbudnim odnosom.

Vrnimo se sedaj k našemu malčku, ki odkriva svet. Pred očmi mu vsake toliko časa pride neka stvar. Nekega dne to stvar ujame v svoje vidno polje. Sledi ji dokler mu ne uide iz vidnega polja. Kje je, kam se je skrila? O, ponovno je tu. Ne bo več dolgo, ko bo vedel, da je ta stvar del njega in lahko usmeri pozornost nanjo in jo bo lahko gledal in se sporazumeval z njo.

Roke. Fantastično oblikovane. Oblečene v popolno obleko z neštetim številom senzorjev. To je popolnost evolucije. Otrok začne z zavestjo usmerjati pozornost rok. Spoznava jih, pregleduje, daje v usta. Vsak prst posebej je edinstven. Vsakega posebej spoznava in opazuje. Informacije o prstih dobiva tudi tako, da jih daje v usta. Tu je njegova koncentracija ali usmerjena pozornost. Opazujte svojega otroka fokusiranega na raziskovanje in uspeh. Možgani tvorijo zavestne povezave oči, razdalja, usta, okus. Otrok se v tem vse bolj izpopolnjuje, iz dneva v dan dela napake in se neprestano uči. Uči se iz lastnih napak. Neutrudno bo delal napake in ponavljal, dokler npr. predmeta ne bo prijel v roke. Samo naj vas spomnem, kako hitro odrasli prekinemo z dejavnostjo, ko nam prvič ali drugič ne uspe.

Kaj se je med malčkom, ki vztrajno ponavlja napake in se ne meni za mnenje okolice, zgodilo na poti do odraslosti? Smo postali drugačni? Manj vztrajni? Ne, samo dovolili smo strahu in
negotovosti, da imajo moč. V naslednjih mesecih odrasli malčka vsak dan, večkrat na dan, tudi s strahom na obrazu, opomnejo, da ni dobro delati napake. To otrok sprejme. Otrok sprejme vse, kar se mu ponudi, v tem primeru strah, negotovost ali pogum in zaupanje. Človeštvo napreduje ob napakah je pojasnil Anton Trstenjak, ugleden slovenski psiholog v knjigi Človek samemu sebi.
Možgani informacije neprestano analizirajo, razporejajo in usmerjajo. Kakšno odkritje, ko spozna, da so roke del, s katerim usmerja misli. Vidi predmet, želi se ga dotakniti in vso pozornost usmeri v cilj. Vse bliže je uspehu. Ne odneha. Vztraja. To je lastnost, ki jo nosimo v sebi vsi, pa nam kasneje, skozi leta odraščanja, šolanja … odrasli sprogramirajo, da nismo vztrajni z npr. z namišljenimi dobronamernimi pripombami: to je pretežko zate, tega ne boš zmogel …

Otrok s čisto zavestjo zmore vse, kar si zamisli. Ne pozna strahu. Zna plavati in še marsikaj a to je do sedaj za javnost, še neodkrito področje. Otroci nam na svoj način sporočajo, kaj vse zmorejo, a družba nima interesa, da bi spodbujala otrokove neizmerne potenciale, kar bi prineslo za posledico razpad sedanje družbene ureditve. Ampak razvoja ni mogoče ustaviti, lahko ga le upočasnimo. Naš otrok že sedi in ima sedaj v dosegu roke številne zanj nove in zanimive predmete. Spoznava njihove najrazličnejše lastnosti: oblike, trdnost, odzivnost, prožnost, površino. Primeri se, da se predmet oddalji od njegovega dosega. Odrasli mu prihitijo na pomoč. Kmalu se navadi na pomoč. Zajoka. Ve, da je jok tisti, ki prikliče njegovega rešitelja,
hranitelja, vsemogočneža. Vztrajen je. Uspel je. Prišel je in mu dal tisto, kar hoče. Začne metati predmet na tla. Odrasel ga pobira. Zametki igre. Jaz tebi – ti meni. Ohranite igro v tem. Naj ne postane samo – ti meni. Ko otrok želi priti do nekega predmeta in so mu na poti ovire, svetujem staršem, da ne bo nič narobe, da dovolijo in usmerijo otrokovo vztrajnost na iskanje rešitve. Naj poskusi sam priti do predmeta.
Dovolite mu, naj svojo vztrajnost usmerja v konstruktivni napor. Ne ponudite mu rešitve takoj. Naj jo poišče sam. Bodite ob njem, vodite igro tako, da bo nalogo opravil sam. Takih spontanih trenutkov je toliko kolikor hočete. In zanimivo, otrok se ne naveliča iskati rešitve. Prej se naveličamo odrasli in otroku ponudimo rešitev. Ops, pa smo otroku sporočili, ne trudi se, ker ti bo nekdo prinesel rešitev. Tak način je naučen in se potegne v zrela leta. Starši se nato pritožujejo, da so že v penziji a njihov otrok nima in ne najde službe, ne more iti na svoje in še mnoge druge izgovore imajo, da okrivijo druge za otrokovo pasivnost. Vam je znano? No, sedaj veste, kje začeti. Neprestano poseganje v otrokovo raziskovalno igro nauči otroka, da ne zmore. Pa smo tam. Ne zmore, ker smo mu to na tak in drugačen način sporočali. Vsakodnevno sporočanje, da ne zmore, je naučeno sporočilo. Že triletni otrok vpije, ne znam, ne zmorem. V resnici to še niso njegove lastne besede.

Če boste otroka pozorneje poslušali, boste slišali skozi njegove besede in besedne zveze sebe. Otrok vam omogoči, da se na tak način pogledate v ogledalo in ozavestite nekaj svojih lastnosti. Otrok je vaš najboljši terapevt, če le hočete videti. Leže, na trebuhu se bo naprezal, odrival na veliko načinov, krepil mišice, razvijal natančnost, ocenjevanja razdalje, da bo dosegel predmet. Seveda se bo jezil, pokazal bo svoj značaj. Tudi vi znate vztrajati, zato boste mirno opazovali dogajanje. Sede s spodvito nogo ali po vseh štirih se bo hitreje premikal po prostoru. Kmalu bo dosegel vse dele prostora. Kako očaran je, ko odkriva večji radius.

Nekoč je k meni prišla mamica s petnajstmesečnim otrokom, ki je sicer hodil v hojici a se ni še znal plaziti in tudi ne obračati. V tem se je počutil nemočno in je veliko jokal. Po štirih tednih vsakodnevnega treninga je malček sam dvignil svoje telo iz ležečega položaja v sede. Bil je tako navdušen, da je samostojno ponavljal ležanje in dviganje v sede, čebljal in se smejal od navdušenja. Od takrat naprej je njegov psihofizični razvoj pospešeno napredoval in v naslednjih dveh mesecih je ujel vrstnike. Mnogi starši me sprašujejo, kako naj ravnajo, da bo prav. Odgovorim jim preprosto, bodite naravni in poslušajte svoje praznanje, ki ga ima vsak. Ne delajte otroku uslug. Nekaj mu pade na tla in mu poberete, pade na ritko in vi ga poberete. Pustite mu naj se sam pobere ali naj sam pobere, saj se po tem počuti zadovoljen in njegova samozavest ne upade.

Če boste pomagali otroku hitreje priti do cilja, ste sebi in njemu naredili bolj klavrno uslugo. Vse prevečkrat se bo obrnil na vašo pomoč in vi, ki ste dobrega srca, mu boste pomagali. NE!
Tu srce nima nič zraven. Če hočete otroku dobro, boste dovolili, da se napreza sam.O joj, meni se smili. Kaj se bo revček mučil sam! Se slišite? Revček! Katero slikovno podobo naslika ta beseda v naših možganih? V skladu s tem tudi ravnamo in nezavedno otroku sporočamo njegovo uboštvo. Vse kar v prvih šestih letih sporočamo otroku, postane njegov življenski okvir.
Zato pustite otroku, da se pobere sam. Ohranite mu samozavest. Ne pustite starim staršem, da poberejo vašega otroka. Zgodilo se mi je, da so mimoidoči moje početje obsojali, ker nisem pobrala otroka, ko je padel in sem vedela, da se bo lahko pobral sam. Vaški otroci se ves čas pobirajo sami, starši in drugi odrasli imajo drugo delo in nimajo časa stati za otrokovim hrbtom.

Prej sem napisala, da možgani vedno iščejo rešitve problemov, kako vztrajni bodo iskalci pri tem, je odvisno od zaupanja vase. Če otroku prehitro ponudimo pomoč, in pri tem rečemo, da je revček, ker tega ne zmore, začne otrok izgubljati zaupanje vase. Vse pogosteje začno obupavati in prositi za pomoč. Nič hudega, če se bo otrok jezil, ker mu ne boste pomagali. Naj problem rešuje sam. Imejte potrpljenje. Večkrat slišim starše izreči stavek: Nimam potrpljenja. Prepričana sem, da ga imate. Brezmejno količino. Samo pomislite na pritiske, ki jih doživljate bodisi v službi ali na upravnih postopkih … Potrpežljivo prenašate svojega šefa.

Zato potrpite z otrokom. On je mnogo boljša naložba vašega potrpljenja. Obrestovala se vam bo. Otrok bo bolj samostojen in ohranil bo samoiniciativo pri reševanju problemov.
Vrnimo se k otroku, ki skuša shoditi. No, še vseeno imajo veliko zaupanja vase. Saj se morajo postaviti na noge in shoditi. Še stokrat bodo padli na ritko in se vsakokrat postavili na noge. Če ni to naravna vztrajnost. Zavedajte se, da jo nosimo v sebi vsi. Pomembno je, da imamo cilj pred seboj in malček ga ima. Trdno sledi cilju, da bo shodil in ga ne ustavi nobeno starševsko opozorilo.

Otrok želi povečati zorni kot. Če stoji na nogah, vidi več. Zmore več. Več doseže. Prime nove stvari. Raziskovanje dobi nov polet. Starši, samo zaradi vaše mirnosti, zavarujte nevarne dele, tapecirajte ali obložite ostre robove in dovolite otroku raziskovati. Budno spremljajte njegove korake v svet. Vsak dan se boste naučili nekaj novega o sebi in malčku. Res boste imeli nekaj časa v kuhinji in dnevni sobi nered. Malček je nadvse srečen, ko raziskuje, obvladuje svoje telo, spoznava nove in nove predmete najrazličnejših oblik in teže. Poskušajte se zadržati s komentarji, da je nekaj težko zanj. Če vam bo uspelo biti tiho in le opazovati otroka pri premikanju posod in drugih stvari v stanovanju, vas bo moč malčkov ne le presenetila temveč osupnila.

Otrok se bo hitro spustil v naše odrasle vrednostne okvire, saj je preveč ljudi okoli njega, ki mu dopovedujejo, da je zanj nekaj pretežko. Tisti starši, ki zmorete le opazovati, boste navdušeni nad močjo, spretnostjo, natančnostjo in eleganco gibov. Pripravite mu ovire. Naj misli, kako naj pride na cilj.

Bodite pripravljeni na nered v kuhinji, sobi… Ne bo se vam potrebno neprestano prepirati z otrokom, da tega ali onega ne sme. Česar ne sme, enostavno umaknite z njegovega dosega. Stegnil se bo na mizo in z mize potegnil, karkoli bo dosegel. Morda je to vaša nujna pošta, morda so nujni in važni zapisi … Se boste jezili? Kaj si naredil! Sem ti rekel, ne! Nič ne razumeš! Ups! Kakšno sporočilo smo mu posredovali? Nič ne razumeš. Večkrat bo to slišal, tem bolj bo verjel, da nič ne razume. V nadaljevanju bom napisala nekaj najpogostejših besednih zvez, ki jih sporočamo malemu raziskovalcu in s tem postavljamo njegov okvir.

Fuj, pacek, tega ne smeš.
Ne moreš tega, majhen si še.
O, to je pretežko zate.
Ne znaš še tega.
Samo pomislite, kam bo šel razvoj, ko se bomo odrasli osvobodili, pustili otrokom naj odkrivajo, naj raziskujejo in zaupali otrokom, da znajo več in zmorejo več. Nedavno sem poleti na eni od slovenskih plaž poslušala mamo dveh mlajših otrok. V kratkem času jima je večkrat ponovila, da sta neumna, možu pa, da je bedak. Nihče od njih se ni uprl in povedal, da to ne drži. Tudi mož ne. Strinjal se je z bedakom. Kaj naj iz teh otrok zraste drugega, kot to kar so poslušali od osebe, ki jo imajo radi. Pred leti sva bila s sinom na smučanju. Na hitro sva šla nekaj pojesti v visokogorsko kočo. K nama so prisedli mati, oče in približno desetletni fant. Mati je moža in otroka opozarjala naj se ne popackata, ker sta taka packa, da se vedno popackata. Ni bilo potrebno dolgo čakati,
ko je enemu in kmalu za tem drugemu kanil namaz na oblačilo. Tedaj je mati dobila besedni polet in ju označila, kot packa, ker ne znata jesti, ne da bi se popackala. Mož je mirno
poslušal ta vihar besed in se z vsem strinjal. Na take izjave je verjetno tako navajen, da ne reagira več. Kadarkoli bodo jedli v restavraciji se bodo pomazali, ker jim je tako sugerirano.

Spet je tu mama. Morda imam usmerjeno pozornost na mame in njihove izjave. Mame, mame, kaj počnete? Vem, da se ne zavedate, kaj s tem gradite in tudi, da drugače ne znate, ker ste same tako naučene od svojih staršev. A nikoli ni prepozno za spremembo. Kakšno samozaupanje in osebnostni razvoj gradi po vseh teh besedah naš otrok?Poskušajte se obvladati, ko mislite, da nekaj ne delajo po vašem merilu. Sedaj že trdno stoji na svojih nogicah. Lovi ravnotežje, premika noge, se umika oviram … stoji na prstkih. Prej jih je že okušal.

Stopala. Tudi stopala so najpopolnejši dosežek evolucijskega razvoja človeka. Vsak milimeter stopala sporoča možganom informacije o tleh, kakšna so tla, na katerih stoji. Otrok skozi poskuse in napake spoznava tla, ocenjuje razdaljo do tal in naprej po tleh. Uči se prilagajati mišice stopal talni podlagi. Pogosto pade. Ne skrbite, otrokove kosti so prožne in brez večje škode prenesejo take padce. Če ga boste pomilovali, da je revček, »božček«, ker je padel, bo v to začel verjeti.Neravna tla sporočajo možganom impulze za primerno uravnoteženo držo. Otrok zapisuje izkušnje v spominsko bazo. Dražljaje, ki jih sporočajo stopala, so za splošno telesno gibljivost izjemno pomembna.

Zdravniki priporočajo otrokom, staršem in tudi starostnikom vsakodnevne vaje in hojo brez obutve. Celotnemu telesu koristi refleksna masaža stopal v vsakem obdobju življenje. Otrok naj čimveč časa hodi bos. Res nam obutvena industrija ponuja najboljše dosežke na področju obutve že za najmlajše, a tako popolne obutve, kot je bosa noga ni. Verjemite mi, otroci se veliko bolje počutijo, če hodijo bosi. Ko jim natikamo čeveljce, lahko res izgledajo kot nekdanje bambole na zakonskih posteljah, vredni občudovanja. Ampak vaš otrok je živ. In naj ostane živ. Pozimi mu dajte na noge nogavičke z nedrsečim podplatom. V letih do vstopa v šolo bo pridobil neprecenljivo miselno procesno naložbo. Njegovo gibanje bo harmonično in usklajeno s telesom. Spretnost gibanja po prostoru mu bo omogočila lažje in hitrejše napredovanje na športnem področju. In ne samo na športnem področju. Celice v možganih se morajo povezovati z najrazličnejšimi področji med ocenjevanjem gibanja. Naše telo je fenomenalno. Bolj ko ga uporabljamo, več da od sebe.

Bolj ko obremenjujemo možganske celice, več dajo od sebe. Danes število ljudi z demenco narašča. Med glavnimi vzroki za začetek dementnosti je tudi miselna lenoba. Mnogi ljudje se zaradi naučenega vzorca smilijo sami sebi, ne zmorejo, so bolni, šibki…. Neprestano iščejo pomoč od drugih, saj
so naučeni, da ne zmorejo. Če jim ne nudimo pomoči, so užaljeni in zahtevajo od javnosti, naj skrbi za njih. Društva in organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo potrebnim gasijo požare ne pa iskre.

Nadaljujemo od 17.1.2015

Zmorem!

Učitelji se vse pogosteje srečujejo s splošno slabšo gibljivostjo in spretnostjo otrok, ki vstopajo danes v šole. Opažajo, da so manj spretni tako pri delu z rokami kot z nogami. Njihova koordinacija gibov je nausklajena, počasna in neharmonična. Za razliko od preteklosti, imajo danes starši več časa za ukvarjanje z otroki a gre prepogosto to ukvarjanje v smer pretirane zaščitenosti otroka. Otroka predolgo časa nosijo, vozijo, dvigajo. Tako si po eni strani začasno olajšajo delo, saj jim ni treba neprestano paziti na živahnega dojenčka, po drugi strani, pa verjamejo, da je malček nemočen in ga morajo zato nositi, voziti, dvigati in se zanj žrtvovati. Dejstvo je, da veliko otrok shodi šele med 15. In 20. mesecem. Še enkrat bom poudarila, kar boste govorili otroku, sploh če boste nekaj večkrat ponovili, npr. to ne zmoreš, si še premajhen, tega še ne znaš, ne zmoreš, bolj bo temu verjel. Tude če besed ne izgovorite, ampak samo mislite, jih bo vaš otrok prebral, saj sta miselno povezana. Otrok se sprva upira vaši pomoči, kasneje pa jo bo zahteval. Zahteval bo, da mu pomagate, ker on tega ne zmore. Ker je vztrajen, kar veste že od prvih dni, bo svojo vztrajnost usmeril v zahtevo po pomoči. Pa ste se ujeli v začaran krog. Kdo bo bolj vztrajen? Verjetno poznate odgovor. Neutolažljivo bo jokal, da mu nekaj prinesete ali naredite, kar bi lahko naredil sam. Prevečkrat smo mu rekli, da česa ne more, ali ne zna. Njegov poln kozarec samozavesti ob rojstvu se je v prvem letu, če smo bili radodarni z besedami omejenih zmogljivosti, začel prazniti.

Atiji in mamice, sedaj je čas, da se začnete zavedati, kaj govorite in kako govorite z otrokom, kajti naslednja še tri ali štiri leta bodo za oblikovanje samozavesti zelo pomembna. Dokazano je, da otrokovi možgani do šestega leta delujejo na frekveci, ki je značilna za ljudi v hipnotičnem stanju. Vse, kar otrok sliši, doživi, verjame, postane njegov življenski steber. Na tem bo gradil svoje življenje. To bo njegov okvir.

Moč prvih let življenja poznajo v mnogih kulturah in družbah a do sedaj te moči niso izkoristili v skupno dobro, da bi otrokom dopovedali, da so močni, gibčni, elastični, spretni, se ne bojijo, so pametni, zdravi, vztrajni, odločni, razgledani, osredotočeni, nasmejani, veseli, brezskrbni, hitri, bistri, postavni. Lahko bi tudi rekli, kar se večini danes še zdi nemogoče, neranljivi, lahki, neutrudljivi. Ampak pustimo na strani dejavnosti, ki se nam zdijo še nemogoče. Začnimo uresničevati in izvajati to, kar danes že lahko. Dejstvo je, da otroci že ob rojstvu plavajo in držijo svoje telo. Otrok ni nebogljeno bitje, temveč je izjemno bister, spreten, močan in brez strahov. Izkoristimo že enkrat to v njegovo in naše dobro.

Prehrana, večna tema!

Največ problemov si nekateri starši ustvarijo z otrokovo prehrano. Najprej z dojenjem ali nedojenjem, imajo mleko, nimajo mleka, koliko mesecev ali let naj dojijo, kdaj naj prenehajo z dojenjem. Katero adaptirano mleko je boljše ali slabše, ima več tega ali drugega. Mami se v tistem času zdi ta problem tako velik, da ves dan razmišlja le o tem. Kasneje že ve, da je bilo veliko teh skrbi nepotrebnih. Kolikokrat mora jesti, kdaj naj začnem z uvajanjem goste hrane, kako je s sladkorji ali soljo? Kdaj naj mu dam kruh in ostalo gosto hrano? Kaj, če se mu hrana zatakne? Saj veste, kolikor staršev, toliko vprašanj o prehrani.

Kaj je prav in kaj ni prav? Le kdo lahko zanesljivo odgovori na to vprašanje? Ljudje smo naučeni misliti skozi probleme. Zdi se nam, da ni mogoče živeti brez problemov in uvajanje hrane mlademu bitjecu je zagotovo problem, če ga tako razumete. Lahko pa vzamete otroka za vodnika skozi labirint prehrane in kmalu boste očarani.

Ko sem pred tridesetimi leti rodila prvorojenca, so me učili, postopnosti uvajanja najrazličnejših okusov in to že kmalu po rojstvu. Čez štiri leta, pri drugorojencu, popolnoma druga shema. Do šestega meseca nič drugega kot mleko. Tako, kot se ta shema spreminja po nekih smernicah prehrambene industrije, tako se lahko starši obrnejo na svoje znanje in izkušnje in sledijo otroku.

S petmesečnim dojenčkom greste v restavracijo. Ko je zbujen, ga vzamete v naročje in mu ponudite kar vi jeste. Še raje pa bo po hrani posegel sam. S tem uri pincetni prijem in okuša hrano. Nekateri starši se bojijo, da bo otrok vzel prevelik kos a telo ima za take primere odličen pripomoček. Kar je preveliko, vrže ven. Izbljuva. Iz zadnjega dela grla odstranjuje večji kos. Med tem ko ga opazujete, se lahko ustrašite. Otrok je zagledal vaš prestrašen obraz, to ga prestraši. Ker se ustraši, pride do otrplosti. V strahu mu na silo odpirate usta, segate z roko v žrelo. S tem ste samo otežili otroku naj opravi svoje. Kot pri porodu. Sprostite se. Vaša panika se prenaša na otroka in ta lahko povzroči zastoj hrane tam, kjer res ne bi bilo dobro. Panika, razburjenost, živčnost, vse to prenašate na otroka. Otrok vse zaznava. Čisto preveč se obremenjujete. Bodite spontani. Ne mislite na probleme, joj to mu lahko škoduje. Ja, to mu bo škodovalo. Z drugimi besedami, če mislite na težavo bomo težave tudi imeli. Ampak saj sploh ne znamo živeti brez težav. Tako smo naučeni.

Morda malčku že uspe nesti hrano v usta s pomočjo žličke. Še vedno je najbolje z rokami. Naj se uči nositi hrano v usta. Ne recite, da je neroden. Verjel vam bo in postal bo neroden v vsem, česar se bo lotil. Bodite pozorni na starejšega bratca ali sestro, kako govori z njim. Morda boste v teh besedah prepoznali sebe. Naši otroci so naše ogledalo. Dovolite si pogledati vanj in našli boste svoje napake, ki so vam jih pustili vaši starši. Namesto neroden recite: Naslednjič ti bo zagotovo uspelo. Otrok ve, da mu ni uspelo in če mu to še povemo ali mu začnemo pomagati, bo njegovo zaupanje v lastne zmožnosti plahnelo. Vedno in povsod ga spodbujajte, da mu bo uspelo. Vem, da ti bo uspelo. Napni moči. Ti to zmoreš.

Pustite mu, naj odkriva zmago uspešnega prinosa hrane na cilj. Hrano mora otrok tudi otipati. S tem, ko jo prime, se razvija pincetni prijem, za kar so potrebne večje možganske povezave. Oceniti mora razdaljo, oceniti mora velikost, stegniti roke, razširiti prstke, stisniti s prstki in nato še odnesti do svojih ust in okušati. Ne bodite presenečeni, ker bo tako okušal vse, kar mu bo prišlo med prstke, ne le hrana.

Že večkrat sem omenila, da imamo edinstveno telo in vsak del je nečemu namenjen. Torej, če nam rastejo zobje, nam rastejo z razlogom. Naučite svojega otroka uporabljati zobe za grizenje in kasneje mletje hrane. No, nisem povedala natančno. Otroka naučite le tako, da mu ponudite in zaupate, naučil se bo sam. To velja za prav vse v življenju in razvoju otrok.

Kot prostor za obiske, postane za nekaj časa, vaša kuhinja vprašljiva.

No, kar se tiče hrane ste že ugotovili, da ste odlična kuharica. Otrok skoraj vedno poje, kar ste mu skuhali. Všeč mu je. Problem nastane, ko ostanke pojemo mame, da ne gre hrana v smeti. Komaj ste telo malo oklestile zaradi dojenja, že so kilogrami spet tu. Nič ne skrbite. Kmalu se boste morali mnogo več gibati. Služba, domača opravila, popoldan ven na igrišče, zvečer umivanje, pospravljanje … Aja, kje ste že vi? Kdaj ste bili nazadnje pri frizerju? Vzemite si čas. Za veliki praznik morate biti urejeni. 1. rojstni dan. Torta in prva svečka. Boste sami naredili torto? Nikoli je še niste? Poskusite, odkrili boste svoj novi talent. Tudi to znate.

Nadaljujemo od 20.3.2015

Pa še o TRMI v prvem letu!

Kaj je trma in kaj je vztrajnost? Če trmo pogledamo z vidika vztrajnosti, bomo svojega otroka večinoma občudovali. Ugotovili bomo njegovo neizmerno moč. Odrasli si pogosto otrokovo
vztrajnost razlagamo kot trmo. A tako so odrasle učili njihovi starši. Ob otrokovem vztrajnem vedenju za dosego svojega cilja, ga starši, ko jim presede, označijo kot otrokovo trmo. S tem
so vedenju dali negativno oznako in tako se bo razvijala naprej. Ko bolje spoznamo otrokovo moč, se je lahko prestrašimo. Otrok večinoma razvije svojo moč kot upor. S pravilnim pristopom, lahko vztrajnost preusmerimo na pozitivno vedenje.
Kar menimo, da je za nas odrasle otrokovo ravnanje nesprejemljivo, se za otrokov upor naj ne zmenijo. To v prvem letu zadošča. Odrasli morajo v prvem letu otroku pokazati, da na tako vedenje ne bodo reagirali in otrok ne bo dosegel cilja. V nadaljevanju je opisan tak primer. Otrok vleče, tolče mamo po prsih in telesu, medtem ko mati govori z drugo osebo ali govori po telefonu. V naslednjem letu se otrok vrže na tla, brca, kriči, tolče, grize kadar ne doseže cilja. Tako vedenje otrok z leti stopnjuje in postaja vse bolj zahteven. Zato staršem toplo priporočam, naj zaznajo tako vedenje že v prvem letu in ga za nadaljnje življenje raje omejijo. Zavedam se, da je lažje o tem govoriti, brati in težje zaznati tako vedenje pri malčku,
ki se vam zdi tako nebogljen. A še enkrat vam povem, vaš otrok je zelo bister in želi razvijati svoj ego, vi ga morate ustrezno usmerjati.
Pri tem ne smemo pozabiti na svoje otroštvo in na svoje starše, kako so nas oni vzgajali. Vmešavanje starih staršev v vzgojo svojih otrok je enako kot upor malega otroka. “Pusti me, bom že sam!” No, to je tista dobra “trma” oz. vztrajnost. Tako kot malček se vsi učimo iz lastnih napak. Ne na način, ko nam drugi to povedo, ampak ko sami to izkusimo. Stari starši naj le mirno opazujejo in ne posredujejo. Mladi se bodo raje obrnili po nasvet k starim staršem, če ta ne bo imel v sebi kritike. Zelo občutljiv je odnos tašče in snahe, sploh, če je vmes moški potomec.

Še o medsebojnih odnosih atija in mamicev

prvem letu otrokovega življenja.
To je tako široka tema, da bi lahko več knjig posvetila tej temi. Bom poskusila biti čimbolj konkretna in osredotočena na prvo leto.
Žena je v Slovenji v večini primerov doma približno leto dni. 24 ur, vse dni v tednu je sedaj mama, gospodinja, čistilka, pomivalka, pospavljalka. Mož pa gre v službo, zamenja okolico in osebe in se po delu vrača domov. Eden je lahko utrujen od takga drugi od drugačnega dela. In lahko se zgodi na primer nekaj takega: “Kako naj bom srečna, če je pozabil na najino obletnico?” tarna sama pri sebi žena, mati. “Kako si drzne. Cel dan se mrcvarim, kuham, previjam, pospravljam, garam in se ukvarjam z njegovim otrokom, on pa pozabi na najino obletnico. Bo že videl.” “Namesto domov, si šel s prijatelji na pivo in pozabil kupiti mleko za otroka!”
“ Cel dan sem sama z malim s katerim se ne morem pogovarjati, ti pa se izgovarjaš na službo in me puščaš samo!” In se lahko začne. Grde nepremišljene in žaljive besede, besede, ki bolijo in ranijo. Malček vse sliši, tudi če je v drugi sobi in vas neposredno ne vidi. Zaznal bo iz vaše obrazne mimike, drugačnem prijemu, tonu govora … Ne, svojih čustev nikdar več ne boste mogli skriti. Lahko
jih boste prikrili zakoncu. Otroku ne. Žena, že ko si ga spoznala, si vedela, da je nagnjen k pozabljanju takih stvari. Ne išči napak, išči dobre in koristne stvari. Kar iščeš, to najdeš. Mož, že ko si jo spoznal, si vedel, da ji to veliko pomeni. Potrudita se in si oprostita. Mož, naredi kaj zanjo, da ne bo tako utrujena. Žena, kljub skrbi za otroka, si vzemi čas zanj in se mu posveti. Za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna žena je pregovor, ki velja obojestransko.

Iskreno “hvala za dobro kosilo” ublaži slabo voljo. Očka, mož, mami in žena, naučita se opaziti dobro. V vsaki situaciji lahko najdete dobre elemente. Začnita vaditi to pri vaju, kmalu bosta pri tem postala vešča in bosta hitro opazila dobre stvari pri malčku. Hvalite vedno z razlogom. Torej najdite razlog za pohvalo. Razipavanje s pohvalo ali hvaliti kar tako, je brez vrednosti in ne bo imelo pravega učinka. “Kako je bilo v službi? Pokaži zanimanje za moža, daj mu vedeti,da je zate pomemben.Tudi mož, pokaži zanimanje za čas, ko je bila sama z malčkom. Poslušaj jo. Izkazujta si ljubezen večkrat na dan. Nežno se dotaknita, poglejta in imejta sočutje drug do drugega. Če bo eden utrujen in nervozen, naj drugi ne priliva olja na ogenj. Počakajta malo, ne izgovorita trdih nepremišljenih besed, za katere vama bo kasneje žal. Besede: Oprosti in Ljubim te, odpirajo vrata komunikacije. Pohvalita se, čimvečkrat. Naučila se bosta izrekati pohvalo in postala bo vaš vsakdan. Zaradi prijaznih in spodbudnih besed boste vsi bolj zadovoljni in strpni.

Zakaj pišem o tem ravno sedaj ob koncu prvega leta?

V drugem letu bosta oba v službah, službene probleme bosta nosila s seboj domov. Otroka boste dali v vrtec, k drugim ljudem. Zaupajte vzgojiteljicam. Svoje delo zagotovo skrbno opravljajo. Vaš otrok ne bo edini v skupini. Moral se bo prilagajati še drugim. Ne bo prvi na vrsti. Naučil se bo strpnosti in potrpežljivosti. To sta dve izjemni lastnosti, ki sta nujni za sožitje v skupini. Tudi med odraslimi ni odveč, če se zavemo teh lastnosti. Slovenci mislimo, da je potrpežljivost slaba lastnost, da je to znak hlapčevstva. Dokler mislimo in govorimo, da smo hlapci, to tudi smo. Ko se bomo naučili misliti in govoriti pozitivno, bo rasla naša samozavest. Ne bomo več čutili potrebe, da moramo biti na prvem mestu, da moramo hupati na cesti, da se zdiramo nad nekom, da ga žalimo, da ga morda celo udarimo … Ker smo, kar smo, bodimo ponosni na to, kar smo. A zakaj ne bi bili ponosni? Ozrite se okoli sebe. Vaši sosedje so iznajdljivi, veliko znajo. Tudi oni mislijo o vas tako. Bodite privoščljivi, bodite srečni, ker jim je uspelo. Pokažite jim to. Zakaj bi vas morala obvladovati zavist? Odrasli ste, zavedajte se, da je zavist čustvo, ki izvira iz vaše mladosti, ko vam je nekaj ali
nečesa manjkalo, morda ravno pozornosti vaših staršev. V svoji praksi sem večkrat zasledila govorca, ki je oznanjal dosežke otrok in rekel, da je to zavidanja vreden uspeh. Zavidanja? Kaj je zavidanje? To izhaja iz zavisti. Zavist izhaja iz pomanjkanja nečesa. Zakaj moramo nekomu zavidati njegov uspeh? Bodimo srečni, ker mu je uspelo. Besedno zvezo lahko mirno zamenjamo z občudovanja vreden uspeh. Negativna čustva lahko privrejo v večji meri na plan, če smo utrujeni in pod pritiskom. Takrat ne obvladujemo govora in kretenj. V prihodnjih mesecih in letih boste imeli čas, da se naučite poslušati, da analizirate svoja čustva. Bolj ko boste obvladovali čustva, bolj boste sproščeni v stiku z otrokom in drugimi, otrok bo poslušal in sprejemal pozitivna sporočila, da zmore, da je ljubljen, da je dobro opravil, da ga imate radi.

In še zdravje

V prvem letu se srečujte z najrazličnejšimi nenavadnimi izpuščajčki, izcedki, vročino, vsak tak znak je za mnoge starše, ki niso zdravniki, preplah. Hitro se ustrašijo. Težko je ostati ravnodušen in brezkrben ob vseh teh zastrašujočih tv in spletnih informacijah. Kaj vse tam lahko preberete in nikoli ne veste, kdaj bodo vaši možgani to vzeli za res in začeli stvari v telesu delati v tej smeri. Ni pomembno, kako je ta informacija prišla v naše telo, pomembno je, da so celice v telesu dobile tak ukaz in začele delati v smeri ukazov. Telesne celice vedno upoštevajo ukaze od “ zgoraj” . Tako pridejo v sodobnem času v jesenskem, zimskem in pomladnem času informacije o natečeni nosni sluznici, izcedku iz nosu prav prikladno iz TV reklam. Pa smo tam. Vidimo rdeč nos in izcedek. Naši zrcalni nevroni bodo sprožili dejavnost v telesu, ki bo ustrezala vidni informaciji. Postanite pozorni na te znake in kmalu boste ozavestili, da so mnogi vidni znaki posledica zrcalnih nevronov.

Veliko avtorjev poudarja vlogo naših misli na zdravje telesa. Otrok in mama sta tesno miselno povezana. Kar misli mama, otrok že ve.

Moj nasvet je, da se začnete zavedati lastnih misli.

nadaljevanje od 22.9.2015

3. RAZRED

V 3. razredu bomo vse do vstopa v šolo.  Spremljali bomo našega malčka v izjemno dovzetnem obdobju za spoznavanje in obvladovanje okolice. Vstopil bo v vrtec. Ločiti se bo moral od mame. Razvijal bo telesne spretnosti, prepoznaval stvari, jih poimenoval, tvoril stavke, začel govoriti. Poleg tega bo začel graditi prve socialne stike. Morda boste povečali družino in ne bo več edinček in v središču pozornosti. To je obdobje, ko se še bolj intenzivno ustvarjajo možganske povezave in sklepanja. Pomembno je, da poskrbimo za čim bolj pestro, raznoliko in ustvarjalno preživljanje dni. Kar bomo vložili v tem obdobju, pa ne mislim finančno, bo otrok žel kasneje. Predvsem čas, ki si ga boste  vzeli, da boste otroku dovolili in spodbujali samostojnost, vam bo v tretjem letu pričaral čudovitega tovariša v igri, delu in razvedrilu. Starši, to je izredno pomemben čas za razvoj možganov in otrokovega potenciala. Njegova domišljija nima meja. Meje mu postavljajo odrasli.

Odrasli- stanjšajte svoje okvirje!

V tem poglavju bomo torej govorili o otrokovi naravni želji po samostojnosti, o želji in potrebi po gibanju, ustvarjanju, raziskovanju o brezmejnosti njegovih sposobnosti in predvsem o odvajanju zasvojenosti.

Ste morda presenečeni, kaj, otrok tako majhen, je že lahko zasvojen?

Tudi medsebojni odnosi v drugem letu dobijo nove preizkušnje.

Pojdimo skupaj v pustolovščino drugega, tretjega, četrtega in petega leta.

Otrok gre v vrtec

V kateri vrtec? Večina staršev za sedaj v našem vzgojno-izobraževalnem sistemu  še nima možnosti svobodne odločitve. V tej knjigi nimam namena govoriti o prednostih in pomanjklivostih VI sistemov. Sistemi se ustvarjajo zaradi potreb vodenja ljudskih množic. Sistemski ljudje se navidezno počutijo varne v sistemu a so zato lahek plen. Kar pomislite za kaj vse smo lahek plen!

Divje ribe, npr. brancine, je težje uloviti v naravnem okolju, kot pa brancine zrasle v okroglem bazenu.  Težko je voditi samostojno misleče,  polne idej, radovedne, z iskrivo domišljijo in raziskovalne ljudi. Ti so nepredvidljivi. In otroci so taki.

Ampak prej ali slej moramo vsi v sistem. Kako pa bomo živeli, če ne bomo v sistemu? Znamo živeti brez sistema? Mislite, da znajo preživeti brancini, če jih spustite v svobodo? Brez okvirja?

Svojega otroka peljete v varstvo drugim osebam.

Mislite na to, da so v vašem vrtcu zaposlene najboljše vzgojiteljice, da se bodo znale ukvarjati z vašim otrokom, da bodo upoštevale njegove želje in potrebe.  Imajo ogromno znanja in izkušenj. Mnogo ga bodo naučile. Pele bodo, igrale bodo, se z njim smejale, ga hranile in ljubkovale. Zaupajte v njihovo strokovnost.

Ustvarjal bo z različnimi materiali. Iskal kreativne rešitve. Se celostno razvijal.  Čas, ki ga bo vaš otrok preživel v vrtcu, je za otrokov razvoj neprecenljiv. Ker boste pozitivno naravnani,  vrtcu in ljudem, ki tam delajo zaupate,  bo vaš otrok čutil, da je tam na varnem, zato ne boste imeli težav z uvajanjem.

Naj vam razložim, kdo je vzgojiteljica. Vzgojiteljica je oseba, ki je že v otroštvu ali v mladih letih začutila, da bi to rada delala. To dela zaradi veselja do otrok. Pogledate jih v oči in v njih boste videli  veliko ljubezni in sočutja. Delajo z leskom v očeh. Rade pomagajo in so ustrežljive. Ker neprestano ustvarjalno in kreativno razmišljajo in se izražajo, ostajajo dolgo mladostne.

Poglejmo si še drug vidik. Otrok je bil ves čas z mamo in malo z očetom. Otrokov svet je mama. Mama mu takoj prebere vsako misel in že jo uresničuje. Stiska ga k sebi in varuje pred nevarnim svetom. Otrok je mali “bošček”, nebogljenček, nič ne zmore brez mamice. Mame si tako negujejo svoj občutek navidezne pomembnosti. Moj otrok ne zmore brez mene. Po enem letu pa vendar morajo v službo. Grozno. Kako bo njihov nebogljenček preživel čas brez mame?  Ga bodo tam znali uspavati? Mu bodo peli  pesmice, mu bodo dali še flaško pred spanjem? Ga bodo znali hraniti?  Mu bodo dali zdrav obrok? Koliko bo v njem sladkorja in soli? Kakšen bo jedilnik? Bo dobil dovolj tekočine? Se bodo znali z njim igrati? Kako čisto bo? A redno razkužujejo igrače, ki se jih dotikajo tudi drugi otroci? A pazijo, da njegove dude ne bo vzal drug otrok in si jo, bog ne daj, dal  v svoja usta? Bodo temeljito sprali dudico, ko mu bo padla na tla? Bodo pazili, da ne bo padel na kolenčka, na rokce, …? Ga bodo redno previjali? Bo lahko imel svojo ninico? Že mesece pred tem jih je strah tega časa. Vsepovsod vidijo nevarnosti in se do svojega nebogljenčka obnašajo še bolj zaščitniško.

Ampak čas priganja.  Prve dni je skupaj z mamico. Nov prostor, novi obrazi, nove igrače.  Nato mami za nekaj časa gre. Umakne se z njegovega vidnega območja. Kaj se dogaja takrat v njegovem svetu? Njegovega stebra varnosti ni več. Nenadoma začne mrzlično hiteti po prostoru in iskati znan obraz in glas. Joče, kliče, se trese, ihti…Kako močno otrok ločitev doživlja je premosorazmerna z njegovo odvisnostjo od staršev. Tak otrok kaže znake zasvojenosti. Zasvojenost je psihološko in telesno stanje biti zasužnjen ali odvisen od nekaj. Pri tem gre za odvisnost od mame. Zasvojenost vodi do te mere, da njegova prekinitev povzroči hud telesni in mentalni pretres.  Zato se zgodi, da otrok kmalu zboli. Saj je tak pretres huda obremenitev za telo.

Mama v večini primerov  tega ne vidi a če bi, bi  verjetno vzela otroka iz tega zasebnega varstva.  Iz javnega vrtca pa ne gre tako enostavno, zato trpi skupaj z otrokom in se doma in okoli pritožuje kako ne znajo poskrbeti za njenega otroka, da je polno nevarnih virusov, da je njen otrok ves čas bolan.

Dragi starši, mislite na to, da bo moral otrok v varstvo, še ko imate čas. Vozite ga med druge ljudi, v razne igralnice, umikajte se z njegovega vidnega polja, pojdite k frizerju ali kamorkoli sami in ga dajte v varstvo babici, dedku, teti… za nekaj časa. Naučil se bo, da se mami vrne. Da se lahko samostojno igra in da je to bolj zabavno od neprestanega vmešavanja odraslih.

 nadaljevanje od 2.3.2016 

Otrok na igrišču!

Kdaj in kako?

Čimprej!

Po službi vam  preostane le ostanek popoldneva.  Namesto v nakupovalna središča zavijte reje v mestni park. Svež zrak bo koristil vsem. Sprva še v vozičku, ali tudi ne.

Kaj vse se lahko opazi na kratkem skupnem sprehodu. Opazujte, usmerjajte njegovo pozornost, sledil vam bo. Vsak dan bo videl nekaj novega. Ko mu boste opisovali videno, bo sprejemal besede za barve, lastnosti, oblike … dejavno in aktivno skozi igro sodeluje pri opazovanju.

Izven vozička krepi svoje spretnosti. So stopničke. Naj gre. Naj razmisli, kako bo premikal roke in noge, da bo premagal oviro. Pustite mu, naj razmišlja sam. Njegove kosti in mišice so prilagojene za raziskovanje svojih spretnosti. Vedno bodite v bližini. Če bo padel, vas bo najprej pogledal v obraz. Če bo videl vaš zaskrbljen obraz, bo začel jokati. Ko bo zaverovan v igro, bo brez težav nadaljeval z igro po padcu. Niti spomnil se ne bo, da bi moral jokati. Pustite mu čas za raziskovanje na tleh. Ne pravim, da morate biti brezbrižni in otroka pustiti naj dela, kar hoče. Ves čas ga imejte pred očmi, a ne delajte panike. Naj pleza, naj premaguje ovire, naj razmišlja, kako jih bo premagal. Ko mu uspe, ga pohvalite. S pohvalo ste mu dali nov zagon. Sedaj ve, da je to prav.

V usta bo nesel, kar se mu bo zdelo, da mora raziskati.

Ne, tega ne smeš. Ne delaj tega. Pusti to. Ne to. Ne. Ne. Ne.

Uf, teh nejev je toliko, da otrok ne ve, kaj naj počne z njimi. Postanejo del njega in misli, da mu je celo tako ime. Peter Nene.

Kadar otrok počne nekaj, kar vi mislite da ni dobro, mu povejte, kaj ni dobro in utemeljite zakaj to ni dobro, ne glede na to koliko je star. Jezik prilagodite njegovemu pojmovniku. Ne govorite o eko in bio elementih, ker mu te besede ne pomenijo kaj dosti. Povejte mu jasno in preprosto.

Kamenčke nosi v usta. Pokažite mu sprejemljivo igro in na tak način  preusmerite pozornost.

Trga travo in jo želi nesti v usta. Vi se s tem ne strinjate. Kaj boste storili? Prijeli ga boste za roko in mu povedali, da bosta nesla zajčku travo, ker je lačen.

Vsako vašo prepoved opravičite z razlogom. Dragi starši, sedaj krepite in urite svojo potrpežljivost.

Dovolite otroku čas, naj se naigra.

Na igrišču se otrok lahko umaže…

Ja, kako si se mogel tako umazati. Pravi pujs si. Pacek, kdo te bo maral, če si tako umazan. Ste že kdaj slišali kaj takega? Kot učiteljica in mati sem prevečkrat slišala te stavke. Vedno so me močno presunili. V teh besedah je več negativnih sporočil: umazan, pacek, pujs, ne maram te,  si umazan.

Otrok bo mirno sprejel vaš izliv jeze. Vprogramiral bo v svoje možgane, da ga ne marajo in da je umazan. Najhujša kazen za otroka je, da ga njegov starš, ki je zanj vsemogočno bitje, ne mara.

Če vas moti, da je umazan, se vprašajte, zakaj vas to moti?

Zagotovo boste v sebi našli odgovor, ker ga v svoji globini poznate. Otresite se tega predsodka. Otrok je enkratno neponovljivo bitje. Njegovi potenciali se razvijajo.

S takimi in podobnimi stavki boste dušili otrokovo ustvarjalnost, izvirnost in kreativnost v njem. Začel se vam bo podrejati, da bo ustregel vaši želji. V preteklosti  se je človek podrejal naravnim zakonom in ni razumel, zakaj je udarila strela, zakaj se je nebo razjezilo in je to sprejel kot kazen za svoje napake. Naravne zakone je razumel kot dejanja vsemogočnega in začel se jim je podrejati, da bi bil všeč vsemogočnemu. Otrok ljubi svojega vsemogočneža in se mu podredi. Verjame vse, kar reče in naredi.

Zato mislite in delajte pozitivno, draga mami in ati. V naslednjih poglavjih pišem o pozitivnih besedah. Počasi z vajo in samodisciplino jih lahko zamenjate in postale bodo del vas. Iskrena pozitivna govorica je v medosebnih odnosih največja naložba za osebni uspeh in uspeh velike skupine ljudi, torej vseh, ki se med seboj pogovarjajo iskreno pozitivno.

Iskrena pozitivna govorica je tista govorica, ko uskladimo misli, besede in dejanja v dobro drugega.

Obveznosti v službi, vrtec, redno delo doma, kuhanje, pospravljanje, lovljenje zadnjih sončnih žarkov za sprehode, bo nova preizkušnja za vas tri, predvsem za vaju. Mož bo želel imeti še naprej ženo, ki se mu bo posvečala, ga poslušala, mu svetovala, ga spodbujala. Dokler je bila doma, ji je vse uspelo. Ko je mož prišel domov, ga je že čakalo kosilo. Kaj pa sedaj? Potrebno se bo veliko dogovarjati, usklajevati, biti strpen in potrpežljiv na obeh straneh. Pomislita drug na drugega in na vse delo, ki ga mora eden ali drugi opraviti. Bodita sočutna in razumevajoča drug do drugega.

Nobenega prepira ne bosta mogla skriti pred otrokom. Pozna vsako najmanjšo spremembo na vajinem obrazu in drži. Vse bo prevzel nase, ker vajinih odnosov še ne razume. Pozna odnos jaz mami jaz očka. Mislil bo, da je on kriv za vašo slabo voljo. Neverjetno, kako senzibilni so naši malčki. Če mu boste lagali, vas bo spregledal. Ne ve, kaj je laž in zakaj lažete, a ve, da tisto kar mu govorite, ni res. Bodite do svojega otroka iskreni in ljubeči. Odpustil vam bo vse vaše napake.

Čas, ki ga preživite z otrokom, je neprecenljiv. Bodite čim bolj potrpežljivi do njegovega odkrivanja sveta in hkrati zahtevni do njegovih sposobnosti. Zmore več in lahko naredi več. Verjemite vanj. Ne pomagajte mu vstati, če vidite, da lahko vstane sam.

Besedovanje

Otroci ne potrebujejo besed za sporazumevanje. Odrasli mislimo, da drugačne komunikacije skoraj ni. A otroci nas presenetijo. Nekateri dolgo ne spregovorijo besed, a se z vsemi odlično razumejo. Odrasli natančno vedo, kaj želi, saj so malčki na komunikativnem področju neizmerno ustvarjalni.  Veste, da vas razume in vi razumete njega, čeprav še ne govori. Nekateri bodo postopno začeli govoriti nam znane besede, drugi, bodo spregovorili v slapu besed in stavkov.

Dvojezični zakoni so odličen dokaz, da otrok razume in se z lahkoto nauči razumeti in govoriti več jezikov hkrati. Mnogi starši so mnenja, da je njihova glavica še premajhna za nove jazike in znanja. A to je le naše odraslo omejeno prepričanje. Otrok nima mej!

Vsak dan bo poznal več besed. Tvorjenje njegovih novonastalih nikamor uvrščenih besed kaže na to, kako zelo ustvarjalen je pri tem. Otroci še niso obremenjeni  s tem, kaj bodo rekli drugi.  Njihova besedna ustvarjalnost nima meja. Pustite ji prosto pot. Zapisujte si te besede.

Pišite in zbirajte te besede. Skupaj lahko ustvarimo knjigo slovenski slovar otroškega jezika. Morda bodo slavisti našli vrsto novih skovank, ki bi popestrile naš jezik.

Nadaljevanje prihodnjič!

avtor:

Tanja Sambolec
www.sior.si