Pogosto smo tako zasedeni z učenjem naših otrok, da ponavadi sploh ne opazimo dejstva, da se tudi mi od njih ogromno naučimo.
V splošnem otroci razmišljajo bolj zdravo kot odrasli in prav te naravne zdrave navade naredijo razliko.
Tukaj je osem stvari, ki se jih tudi mi, kot starši lahko naučimo od svojih otrok:
1. Vzemite si čas za počitek
Spanec je zelo pomemben za zdravje in veliko odraslih ga ima premalo. Telo med spanjem zdravi samega sebe in raziskave so pokazale, da že ena noč nezadostne količine spanca zadošča za pre-diabetsko stanje in vpliva na raven kortizola in leptina. Otroci so (ponavadi) bolj zdravi in pogosto ponoči spijo dlje kot odrasli, naspijo pa se tudi v popoldanskem času.
Kaj bi se morali naučiti: Spanje postavimo na prvo mesto in bodimo glede tega brez kompromisni, tako kot smo pri tem brez kompromisni do svojih otrok. Zavedajmo se, da je to pomemben del ohranjanja naše mladosti!
2. Gibanje – ne telovadba
Otroci dejansko ne telovadijo, pač pa se zgolj veliko gibajo. Ne hodijo v telovadnice ali tečejo neskočne razdalje, pač pa tekajo naokrog, dirkajo, čepijo, skratka venomer so v gibanju.
Otroci pogosto tudi ne zdržijo prav dolgo v sedečem položaju, razen če jih sami v to »prisilimo«. Sedaj imamo dokaze, ki kažejo, kako slabo na nas vpliva sedenje in teh problemov ne moremo kar tako odpraviti, kljub neštetim uram telovadbe. Imamo enoletno hčerko. Ona ima le dve možni hitrosti: v polnem pogonu ali spanje. Tako kot se popolnoma posveti igranju, se posveti tudi spanju. Medtem ko odraslim sploh ni težko večino dneva presedeti in se ob tem premalo gibati.
Otroci so tudi zelo dobri v osnovnih gibih. Ne dvigujejo uteži, a lahko plezajo, se plazijo, čepijo in se premikajo kot olimpijci. Veliko odraslih z lahkoto dviga uteži in različne naprave v fitnesu, a bi imel na drugi strani velike težave s plezanjem po vrvi. To je naš cilj: naučiti se osnovnih gibov, saj so prav ti gibi odlični za zdravje, lahko pa so tudi odločilnega pomena v situacijah, ko se borimo za svoje življenje, če moramo bežati, teči ali odskočiti pred nevarnostjo.
Kaj bi se morali naučiti: Spravite se v gibanje, a ne osredotočite se zgolj na telovadbo. Trenirajte osnovne gibe, premikajte se hitro in pogosto.
3. Čustva in družbena interakcija
Otroci nam pogosto pokažejo svoja čustva, tako da zelo dobro vemo, kako se počutijo. Na drugi strani pa odrasli zadržujemo emocije ali se jim celo izogibamo, kar ustvarja stres. Zagotovo se morajo otroci naučiti, da čustva izražajo na pravilen način, a tudi mi se lahko v tem pogledu marsikaj naučimo od njih.
Ne držijo zamer. Če jih kaj boli/so jezni/žalostni, jočejo. Če so srečni, se smejijo. Dokler jih ne učimo tega, da ne smejo govoriti z neznanci, so tudi pravi mojstri družbene interakcije. Dojenčki so v tem posebni in mislim da je tudi to razlog, da tako zlahka privabijo (neznane) osebe, da se te z njimi pogovarjajo. Ko govorijo, hkrati poslušajo ljudi okoli sebe. Opazujejo vsak gib. Če se jim nasmehnemo, se nam tudi oni odzovejo z nasmehom.
Tudi če se otroci izrazijo na neprimeren način, se iz tega lahko marsikaj naučimo. Otroci imajo pogosto zelo močne, a kratke izlive čustev in ko to dajo iz sebe, živijo naprej. Odrasli pa precej raje čustva zadržujemo in o njih dlje časa premišljujemo.
Kaj bi se morali naučiti: Čustva izrazimo na zdrav način. Bodimo povsem predani pogovoru, ko komuniciramo z drugimi. Spopadimo se s čustvi in se premanimo naprej.
4. Jejmo, ko smo lačni
Veliko je staršev, ki so zaskrbljeni, da njihov otrok je preveč / premalo ali pa se ne prehranjuje zdravo. Pogosto se obremenjujemo s tem, kaj in kako pogosto otroci jedo, a večina otrok ima prirojen občutek za lakoto, dokler starši tega ne spremenimo.
Jedo, ko so lačni (čeprav morda ne ob običajnem času malice / kosila / večerje), in pogosto zavračajo hrano, če takrat niso lačni. Pravzaprav je to zelo zdravo in tudi odrasli bi morali to upoštevati in se iz tega kaj naučiti.
Lahko uskladimo oboje – otrokom ponudimo pravo hrano s potrebnimi hranili, obenem pa upoštevamo, kdaj so pravzaprav lačni. Veliko odraslih je izgubilo ta občutek za lakoto in to nam lahko precej oteži življenje!
Kaj bi se morali naučiti: Poslušajmo svoje telo, jejmo, kadar smo lačni in ne jejmo takrat, ko nismo.
5. Učenje se nikoli ne konča
Vsak, ki je imel kdaj opravka s štiriletnikom, dobro ve, da otroci postavljajo številna vprašanja. Nekoč sem prebrala, da povprečni štiriletnik na dan vpraša več kot 400 vprašanj in tudi moje izkušnje lahko to potrdijo!
To je naravni način otrokovega učenja, hkrati pa čudovita predstavitev njihove stalne radovednosti in želje po učenju. Odrasli precej lažje sprejemamo stvari takšne kot so, brez da bi morda vedeli, zakaj nekaj deluje tako kot pač deluje. Učenje nečesa novega (posebno novega jezika ali glasbenega inštrumenta) izostri naš um in ga ohranja mladega.
Kaj bi se morali naučiti: Postavljajte vprašanja. Bodite radovedni. Izberite si nekaj, kar se želite naučiti in se posvetite učenju z odprtostjo, kot bi se tega lotili naši otroci.
6. Bodite neustrašni.
Vsaka mama, ki je imela ob sebi enoletnika, dobro ve, da so takšni otroci izjemno neustrašni. Npr. skačejo zato, da bi videli, kaj se bo zgodilo. Mečejo predmete in se ob tem čudijo Newtonovim zakonom (čeprav jih ne poznajo), in ob tem hkrati izzovejo interakcijo, če ta predmet koga zadane. Zdi se, kot da so na neskončni misiji, na kateri morajo opazovati, se gibati in učiti.
Novorojenčki imajo le dva strahova: glasen hrup in padanje. Vse ostale strahove pa praktično dobijo od staršev, ki jih nenehno opozarjajo »bodi previden«, »ne poškoduj se« ipd., ko bi jih morali morda vzpodbujati, da naj včasih tudi premišljeno tvegajo, posebej takrat, ko so še dovolj mladi, da to tveganje predstavlja skok iz tobogana in ne iz drvečega vozila.
Kaj bi se morali naučiti: Pustimo otrokom, da so drzni, a hkrati tudi v sebi oživimo tovrstne občutke. Poskusimo neko novo avanturo ali šport. Poskusimo čim več novih stvari.
7. Uživajmo v majhnih stvareh
Otroku za božič podarimo čudovito novo igračko, in s čim se igrajo uro kasneje? S škatlo.
Otroci so naravno očarani nad majhnimi stvarmi. Prav tako ne pridejo na svet v želji po bolj »fancy« plenički ali po lepšem otroškem vozičku. Naravno je, da svojo kreativnost izražajo v igri z manjšimi predmeti, saj jih njihova domišljija naredi zanimive.
Koliko bolj srečni bi bili lahko odrasli, če bi vedeli, da bo nekaj preprostega tako fasciniralo našega otroka?
Kaj bi se morali naučiti: Ne prezirajmo majhnih stvari, ampak ob njih uživajmo. Cenimo preproste stvari in se ne koncentrirajmo vedno zgolj na to, kaj bomo kupili ali dobili naslednjič.
8. Igra
Igra je otrokov poklic in je izjemno pomembna za njegov razvoj. A izkazalo se je, da je igra pomembna tudi za odrasle: “Edina vrsta igre, ki jo poznamo, je igra proti naši konkurenci,” trdi Bowen F. White, zdravnik in avtor knjige Why Normal Isn’t Healthy (Zakaj normalno ni tudi zdravo). A igra je enako pomembna za odrasle kot za otroke. “Ko odrastemo, nikakor ne izgubimo potrebe po novostih in užitku,” pravi Scott G. Eberle, podpredsednik muzeja igre The Strong in urednik strokovne revije o igri.
Igra prinaša veselje. Pomembna je tudi za reševanje problemov, kreativnost in odnose.
Kaj bi se morali naučiti: Ugotovimo, kaj nas veseli in se tega tudi lotimo!
In za konec: ne bodimo samo učitelji, bodimo tudi učenci!
Vir: wellnesmama.com
