Zgodba o mladi družini se začne, ko se fant in dekle zaljubita in skozi čas nasvet prijoka malo dete, s tem pa nova odgovornost. Vsak starš si želi za svojega otroka le najboljše in, ko se nekdo znajde v tej vlogi prvič je lahko malce zbegano tem kaj je prav v vzgoji in kaj narobe. Dobronamernih nasvetov okolice je veliko in včasih je najboljše poslušati notranji vzgib in mu slediti. V novo družino, ki smo si jo ustvarili pa nosimo veliko prtljage iz svojega otroštva in to je pravi čas, da začnemo te vzorce prepoznavati in jih reševati, da bi lahko čim bolje vzgajali svojega otroka. Niso samo starši otrokovi učitelji ampak so to tudi otroci in če so starši pozorni na to se lahko od otrok veliko naučijo in duhovno rastejo. Na ta način pa dajo tudi otroku možnost, da se razvija individualno in duhovno raste skozi obdobje odraščanja.
Vzgoja se začne že s prvim dnem, ko postanemo starši. Takrat se začne proces, ko je dobro pokazati otroku, da se na nas lahko vedno zanese in mu dati občutek varnosti in sprejemanja takega kot je z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Če se majhen dojenček počuti nelagodno se odzove z jokom in starši so tu, da se znajo na njegove potrebe odzvati in tako zgraditi odnos, ki temelji na zaupanju in varnosti. Ljubezni ni nikoli premalo in to, da boste otroka razvadili, če se boste takoj odzvali na njegov jok in ga stisnili k sebi je odveč. Otroci v samem začetku njihovega življenja potrebujejo starše na katere se lahko zanesejo in ob katerih lahko razvijejo občutek varnosti. Otroci namreč varnost ob starših razvijajo do drugega leta in pol. Če otrok prejeme dovolj občutka varnosti in ve, da se na svoje starše lahko zanese bo kasneje v življenju znal zgraditi zdrave odnose in kot prvo zdrav odnos do samega sebe. Koliko varnosti je prejel otrok od svojih staršev se odraža v njegovem obnašanju in na tem mestu si bomo ogledali tri tipe navezanosti iz katerih je razvidno koliko se otrok počuti varno ob svojih starših:
Varno navezani otroci:
Razvije se, ko so starši na razpolago in ko se nanj primerno odzivajo. V zgodnem obdobju se ta tip navezanosti razvije, ko je mati otroku vedno na razpolago, je dovzetna za otrokove potrebe, ljubeča in odzivna, ko otrok potrebuje zaščito in ugodje. Ti otroci imajo možnost v življenju razviti dobro samopodobo.
Tesnobno navezani otroci:
Otrok je glede starševskega odziva negotov. Ne ve namreč ali bo takrat, ko je v stiski dobil ustrezno pomoč ali ne. Zaradi tega se v njem poraja tesnoba in to se odraža tudi pri njegovem raziskovanju sveta. Ta vzorec se pri otrocih razvije, ko so starši enkrat na razpolago drugič spet ne. Tak otrok kasneje v življenju razvije slabšo samopodobo. V svojem izražanju so taki otroci impulzivni, hitro frustrirani, večkrat pasivni. S takšnim vedenjem vzbujajo pretirano zahteve po pozornosti.
Tesnobno izogibajoče se navezano otroci:
Je oblika kjer otrok ne zaupa staršem in se ob njih ne počuti varno. Od njih je navajen na pogoste zavrnitve in ostro kritiko zato nimajo občutka, da se bodo starši odzvali in mu pomagali, ko rabi pomoč. Pri teh otrocih so opazili, da imajo srčen utrip povečan medtem, ko so navzven delovali popolnoma mirni. Tudi te otroci razvijejo slabšo samopodobo. Da bi lahko imeli zdrav odnos s svojim otrokom je ključnega pomena, da razrešimo vso svojo jezo in strah in, da smo ob otroku mirni in ugašeni z njegovimi potrebami. Bodimo pozorni kako odhajamo od otroka. Naj to ne boskozi zadnja vrata z namenom, da otrok ne bo jokal. Poslovite se tako, da otroku razložite kam greste in kdaj pridete. Najmočnejši mehanizem navezanosti se namreč sproži ravno takrat, ko starš odhaja od otroka.
Kot starši se moramo zavedati, da otroci niso naša last. Smo odgovorni za njih in naša naloga je, da smo njihovi spremljevalci, ki so jim vedno na voljo, ko to potrebujejo in, da jim znamo prisluhniti. Vse kar ti mali sonči potrebujejo je naš čas in ljubeča pozornost. Le tako lahko vzgojimo zdrave posameznike, ki si bodo kasneje v življenju ustvarili zdrave odnose in svojo ljubečo družino. In prav to je namen starševstva. Dati veliko razumevanja in podpore otroku, mu pustiti, da je to kar je brez nekih naših idejo o tem kako naj bi njegovo življenje potekalo. Tako bomo vedno imeli trden odnos tudi potem, ko bodo otroci zapustili gnezdo in odleteli v svet.
Več o tem pa predlagam knjigo Rahločutno starševstvo pisateljice Andreje Poljanc.
Avtor: Alja Aljančič
Vir: Rahločutno starševstvo, Andreja Poljanc, str.36, 37, 38, 39, 40, 42
