Hči hodi trikrat tedensko na gimnastiko, ker jo preprosto obožuje. Ohranja jo fit, zdravo, motivirano in vključeno v skupino deklet, ki so prvovrstne v vseh pogledih. Ni mi všeč, da mora to opravljati tako pogosto, a glede tega se ni še nikoli pritožila. Slaba stran tega je, da je zaradi telesne dejavnosti včasih zelo utrujena. Postane čustveno in fizično izžeta in zato se mora ob neusmiljenem tempu včasih nekoliko ustaviti. Delamo na tem. Pravi mamica 10. letnega dekleta.
Bistvo je, da ta šport obožuje, da brez njega ne bi bila to, kar je in najbolj pomembno, to, kar tudi sama želi biti. Zato mislim, da je gimnastika zanjo popolna obšolska dejavnost.
Stvari, za katere upamo, da jih otroci pridobijo s svojimi dejavnostmi:
• Strast do življenja in vseživljenjska strast.
• Znanje in razvoj.
• Zanimanje in stimulacija.
• Zdravstvene koristi kot sta telesna aktivnost in sveži zrak.
• Družbeno udejstvovanje z otroci izven svojega običajnega šolskega kroga.
• Občutek pripadnosti.
• Priložnosti za izboljšanje in presežek.
Kakšne koristi imamo od tega starši?
Z navedbami zgoraj smo zadovoljili ambicije naših otrok, kaj pa dejavnosti, ki jim jih naložimo mi? Vsak starš ima svoje želje, kajne?
Dve dejavnosti, za kateri vztrajam, da jih otroka obiskujeta, sta glasba in plavanje. Slednje je logično – doma imamo svoj bazen in tudi za njihovo lastno varnost je najbolje, da otroci znajo plavati. Konec zgodbe. Pravi druga mamica.
Pri glasbi je sicer nekoliko drugače. Želim, da se naučijo igrati inštrument in se priključijo šolskemu bendu, saj menim, da je glasba pomemben del dobro-urejenega in raznolikega načina življenja. Obvladovanje inštrumenta in biti del glasbenega ustvarjanja je nekaj, kar nas izpopolnjuje samo po sebi na način, ki se ga ne da opisati. Če sem iskrena, del mene to želi, ker sem prenehala s svojimi vajami, ko sem bila najstnica in to je nekaj, kar še danes obžalujem. Menim, da bi številni starši lahko rekli podobno za določene aktivnosti, v katere so vključeni njihovi otroci: ta »lahko bi, moral bi, rad bi« občutek, ki pomeni, da svoje otroke potiskamo v določeno smer preprosto zato, ker obžalujemo, da sami nismo nadaljevali po tej poti.
So ti razlogi smiselni? Mislim, da so, ampak vprašati se moramo, če je to, da otroke potiskamo v nekaj, kar oni sami verjetno ne bi izbrali, tako pomembno kot njihovo splošno dobro počutje. Če je otrokom to odveč in so zaradi tega utrujeni, je smiselno, da svoje želje prihranimo zase in jih pustimo, da se ukvarjajo s tistimi dejavnostmi, ki si jih sami izberejo. Če bodo sami želeli nadaljevati z učenjem glasbe, lahko to storijo tudi, ko bodo starejši. Pred seboj imajo še celotno življenje, da se naučijo.
Ali ni to pravzaprav resnica? Del nas mora premisliti o tem, ali bi se morali dejansko sami lotiti dejavnosti, za katere vztrajamo, da jih izvajajo naši otroci. Se bi morali pravzaprav mi sami udejstvovati v glasbi?
Ste v teh besedah našli tudi sami sebe? Bi moral vaš mož biti del »30 let in starejši« nogometne ekipe, namesto želje, da sin igra za lokalno ekipo? Bi se raje sami lotili slikarstva, namesto da vsak ponedeljek po šoli tja vozite zdolgočasenega otroka? To je prava hrana za naše misli, kajne? Koliko nas pravzaprav živi »zaokroženo in raznoliko« življenje kar preko naših otrok?
Ali imajo vaši otroci naloženih preveč dejavnosti? Bi morali sami storiti več in njim dati nekaj oddiha?
Preberite si tudi Koliko dejavnosti naj bi imeli naši otroci?
Vir slika: www.drertugrulguler.com, http://www.mamamia.com.au
Prav res, zmozgani starši se pa redijo v avtih ob prevažanju otrok…
Mi smo aktivnosti za hčerko izbrali v prvem razredu v okviru ponudbe v šoli in se z razredničarko dogovorili, da nam pove, če opazi, da bi bila hčerka pri pouku preutrujena. Je zvozila svoje 3 hobije na teden brez težav, sicer bi pa gladko rezali aktivnosti.
Popoldnevi so rezervirani za prosti čas doma.
Hvala za vaš komentar. V kolikor otrok rad obiskuje aktivnosti po šoli in mu to ne predstavlja težav, je to super! Imate pa dobro splanirani, da so popoldnevi rezervirani za dom.