Pred kratkim me je čisto vsakdanji dogodek doma pripeljal do vprašanja: “Ali vzgajam razvajenega otroka?”
Razvajenost otrok zna biti za koga občutljiva tema, saj je tanka linija kaj je za nekoga razvajenost. Za enega starša, če govorimo pri otrocih, je to, da se otrok vrže na tla sredi trgovine in kriči, dokler mu mama ne kupi igračo. Za drugega je vztrajen jok in trma, da nekaj doseže. Za tretjega pa so meje veliko višje.
Kot starš kar nekako ne želiš slišati, da imaš razvajenega otroka, saj to je del tebe, tvoje vzgoje. Torej nekaj nisi delal prav, če imaš razvajenega otroka? Saj to ni ravno lepa lastnost, s katero bi se pohvalil prijateljici: ” Veš moj Jurij je pa tako lepo razvajen!”
Tako, da roko na srce, si raje prekrijemo oči in zapremo ušesa.
Ah, moj otrok pa ni razvajen! Moj ima le izbran okus. Pri nas doma je red in disciplina. Mi imamo sistem… veliko besed, ko se želimo izogniti temu, da bi naš otrok pa lahko bil razvajen.
Tudi pri nas “ne razvajamo”, ker pa je edinec, se verjetno tudi to pozna, da želiš enemu ponuditi “cel svet”, po drugi strani pa ga učiti samostojnosti in biti biti hkrati discipliniran. In ja so želje, milijon in ena, so trenutki, ko želi doseči svoje, na nama pa je, da zrelo preceniva primernost trenutka in situacije.
Že več kot 12 let delam z otroki, tako, da se srečam z res veliko različnimi karakterji. In vsak zahteva svojo pozornost in sodelovanje. Ne delam z vsemi enako, ker niso vsi enaki, ampak v skupini povsem različni, tudi, če gre za sestre in brate.
Razvajenost mi je dala misliti, ko sva eno jutro s sinom pripravljala zajtrk. Zbudil se je dobro uro pred budilko tako, da nas čas ni priganjal. Za zajtrk si je izbral jajca, ki jih zna pripraviti sam. Točno ve kakšna so mu všeč, vmešana in enakomerno pečena v enem kosu in kakšna ne, preveč pečena, raztrgana.
Drugače res ne pomembno, pa vseeno zakaj to pišem? Ni mu uspelo lepo obrnit jajc in so se rahlo raztrgala, na kar se je razburil, da tega d…. pa on sedaj ne bo jedel.
Poleg njega sem pripravljala zajtrk še za naju z možem, zato sem ob teh besedah ostala odprtih ust! Kaj? Kakšna sebičnost!
Pridiga o tem, da so nekje otroci lačni ali, da je lahko vesel, da ima sploh kaj na mizi nima pravega učinka. Otrok, ki odpre hladilnik in si kadarkoli lahko vzame hrano ne more razumeti kako se počuti otrok v Afriki, ki je vesel, če dobi malo riža v dnevu.
Kako na pravi način vzbuditi spoštovanje do hrane? Do tega, da to ni nekaj samoumevnega, ki samo pade iz nekje.
Spomnim se sebe kot otroka, ko so mi starši “pridigali” o spoštovanju do hrane in lačnih otrocih pa me ni prav veliko premaknilo..potem pa očitki, boš videla, ko boš sama zaslužila za svoj kruh..tudi ne. Ampak ja, spoštovanje raste in se razvija z leti, ko si dejansko sam služiš za dobrine in takrat začenjaš drugače videti sliko.
S sinom sva se pogovorila o odnosu do hrane in, da nima veze kako izgleda, hrana je hrana. In če tudi se je rahlo “skesano” strinjal z mano, smo kasneje obnovili temo pri zajtrku, ko smo gledali domača jabolka v košari. Mogoče niso ravno najlepša, so pa domača in ne škropljena. Ampak ta je po sinovem mnenju spet za en d…, ker on bi tistega lepega rdečega.
Špricano, kupljeno? Kaj je že to, važno, da lepo izgleda. Torej lekcija?
Učimo se iz lastnih izkušenj in rastemo s temi izkušnjami. Otroku lahko kažemo in podajamo naprej svoje modrosti, vendar ni nujno, da jih bo slišal ali jim verjel.
Sam se bo moral naučiti kaj je prav in kaj ne. Kot staršu pa je na meni, da ga pri tem spodbujam!
