“NAŠ ŽE ŠTEJE DO 10, KAJ PA VAŠ?”
Vprašanje, ki so si ga starši še nedolgo nazaj zastavljali, ko so se srečevali na roditeljskih sestankih svojih prvošolčkov, je danes pogosto aktualno še preden otrok osvoji veščine toaletnega treninga. Zakaj je temu tako in kakšne so posledice pretiranega prizadevanja odraslih za umski razvoj otroka, da bi vzgojili odličnjake, zmagovalce šolskih tekmovanj, ki obiskujejo najmanj 5 prostočasnih dejavnosti in imajo v vsakem trenutku dneva brezhibno pospravljeno sobo?
Vprašanje, ki so si ga starši še nedolgo nazaj zastavljali, ko so se srečevali na roditeljskih sestankih svojih prvošolčkov, je danes pogosto aktualno še preden otrok osvoji veščine toaletnega treninga. Zdi se, da sodobna družba nesorazmerno velik delež pozornosti namenja pridobivanju podatkovnega znanja, medtem ko duševni, čustveni in socialni razvoj otrok še vedno ostaja postranskega pomena. Zakaj je temu tako in kakšne so posledice pretiranega prizadevanja odraslih, da bi vzgojili odličnjake, zmagovalce šolskih tekmovanj, ki obiskujejo najmanj 5 prostočasnih dejavnosti in imajo v vsakem trenutku dneva brezhibno pospravljeno sobo?
Dejstvo je, da se je naš način življenja korenito spremenil. Informacijska tehnologija je prodrla skozi vse družbene pore, postali smo družba znanja, ki se ponaša z velikim deležem visoko izobraženih ljudi. Človeški kapital, ki se kaže v znanju, izkušnjah, sposobnostih in potencialih posameznika, postaja temelj njegove konkurenčnosti in uspešnosti v svetu. Denar ni več sveta vladar, znanje je v resnici tisto, ki predstavlja edinstveno, težko ulovljivo prednost.
Preden nadaljujem začeto misel, naj v izogib napačnemu razumevanju pojasnim, da nesporno zagovarjam vse oblike formalnih in neformalnih načinov učenja, tako v zgodnjih kot v poznejših življenjskih obdobjih. Pa vendarle je potrebno tudi na tem področju ohraniti zdravo mero razuma, kajti ekstremizem v mišljenju in delovanju ima praviloma več negativnih kot pozitivnih učinkov. Kadar srečam starša, ki je okupiran s skrbjo, da mora njegov dvoletnik že poznati vse črke in številke, pa ne le slovenske, temveč tudi že angleške … takrat lahko le sočustvujem z otrokom, pahnjenim v svet, ki je za njegovo razvojno stopnjo povsem nekoristen.
Prezgodnja intelektualizacija ali umski razvoj otroka ima lahko namreč škodljive učinke, saj lahko otroku povzroči občutke nekompetentnosti, zaradi katerih lahko razvijejo trajen odpor do posredovanih znanj, grozi pa jim tudi nevarnost, da zaradi preveč intenzivnega ukvarjanja z eno vrsto znanj zanemarijo druga področja, ki so prav tako pomembna za skladen, vsestranski razvoj otrok.
Eno pomembnejših načel vzgoje in izobraževanja otrok je spoštovanje otrokove razvojne stopnje. Odrasli se moramo naučiti upreti skušnjavam, da bi obdobje otroštva izkoristili le za pripravo na naslednje življenjsko obdobje. Vsako obdobje je edinstveno, zato moramo vzgojno-izobraževalne vsebine temu primerno prilagajati. Golo pomnjenje podatkov, ki jih možgani povprečnega dvoletnega otroka niso sposobni razumeti, je z vidika otrokovega razvoja popolnoma nesmiselno. Učenje v zgodnjih življenjskih obdobjih naj bo spontano, sledi naj otrokovim lastnim zanimanjem, cilj učnega procesa pa naj ne bodo pravilni in nepravilni odgovori, temveč spodbujanje otrokovih lastnih strategij dojemanja, izražanja in razmišljanja.
Od otrok prezgodaj pričakujemo, da bodo dalj časa sedeli pri miru, pasivno poslušali, upoštevali številna družbena pravila in vzpostavili popoln samonadzor. Silimo jih, da zatirajo svoje impulze iskrive otroškosti, nagajivosti, spontanosti. Zdi se, kot da jih želimo stisniti v kalup, da bodo vsi enaki. Seveda, tako bodo lažje obvladljivi. Pa je res to tisto, kar si želimo zanje in kar je najboljše za njih?
Ne le umski, temveč tudi duševni, čustveni in socialni razvoj so enako pomembne komponente otrokovega celostnega razvoja, za katerega si moramo prizadevati. Začnimo takoj! Organizirajmo noro zabavo v pižamah, povabimo nanjo otrokove prijatelje, privoščimo jim polnočni posladek in ne obremenjujmo se več toliko z razmetanim stanovanjem. Pustimo otroke, da izživijo svojo otroško norost, nehajmo jih neprestano vzgajati in v njih iskati napake. Sprostimo se tudi sami, uživajmo skupaj z njimi in za njih, kajti srečni, zadovoljni starši so otrokovo največje bogastvo!
Maša Sternad, varuhinja predšolskih otrok
Varstvo otrok Vrhovci
