Ali ste poskusili kdaj slikati popolnoma spontano? Neobremenjeni od vseh pravil, kako se kaj pravilno nariše. Bi se upali preizkusiti v takšnem izzivu? Ta način je seveda še najbližje otrokom, dokler jih ne začnemo popravljati, kot npr., da pač krava pa že ni rdeča. Spontanost pa ni mišljena kot neke vrste razpuščenost. Nikakor ne, ampak gre za vstopanje v polje svobode, v osvobajanje od obremenjenosti s strahom pred kritiko, primerjanjem, kaj si bodo drugi mislili in še veliko drugih podobnih obrazcev »treningov in programov«, ki so se usidrali v nas čez življenje.
Je dialog s seboj, s svojimi globinami. Gre za odprtost brez strahu, brez potrebe po rezultatu, gre za prisluškovanje sebi, svojemu notranjemu stanju. Gre za popolno prisotnost v trenutku. Na kakšne ovire vse naletim v sebi? Na samokritiko? Zaznavam, kako se sploh ne znam več spontano izraziti, ne da se bi ocenjeval, primerjal, kopiral. Spontanost ni sprogramirana, je kreativna.
Kako starši lahko pomagate otroku do večje kreativnosti?
Pomembno je, da starši sami ustvarjate okolje, ki otroka spodbuja. Starši sami ste najpomembnejši model, ki otroku pokaže, kako biti spontan, navdušen, kako razvijati svoje potenciale in kako ustvarjalno preživljati prosti čas. Zelo pomembno je tudi, da starši z otrokom ravnajo spoštljivo, da je okolje odraščanja predvsem umirjeno, razumevajoče, nekonfliktno in hkrati tudi, da so jasno postavljena pravila, ki vodijo otroka k odgovornosti. Kriticizem ubija kreativnost.
Prav tako je pomembno, da ima otrok prostor, da lahko svobodno izrazi svoje ideje, mnenje, zamisli, čustva in da se starši odzivajo nanj s svojim razmišljanjem. Da ga slišijo in vzamejo resno ter ne odreagirajo s prezirom. Pokroviteljski odnos staršev zavira otrokovo ustvarjalnost.
Zanimiva je misel Ericha Fromma, psihoanalitika in filozofa, ki pravi, da ne obstaja nič lepšega in bolj privlačnega od spontanosti. Prav doživetje igre s slikanjem odpira to pot v spontanost. Ustanovitelj te metode je ustvarjalni pedagog Arno Stern, ki deluje v Parizu in je bil predstavljen v filmu Abeceda (režiserja Erwina Wagenhoferja).
Slikarnica – Atelje za spontano slikanje
igra s slikanjem je prostor sprostitve, igre, zbranosti, čuječnosti in užitka. Ni zunanjih motečih dejavnikov, ki so produkt sodobne civilizacije. Je popolna odsotnost kakršnegakoli ocenjevanja. Ni prostora za prezir in kritiko. Tukaj imamo možnost izstopiti iz sveta medsebojnega primerjanja. Smo edinstveni v svoji izraznosti in kot takšni tudi sprejeti spoštljivo. Igra s slikanjem je namenjena tako otrokom, kot tudi odraslim. Gre za neke vrste medgeneracijsko druženje, kar ugodno vpliva na otroke, ki ustvarjajo ob odraslih in prav tako na odrasle, ki jih igrivost otrok spomni tudi na njihovo, mogoče že zdavnaj pozabljeno otroško igrivost.
Ugoden vpliv je predvsem v rasti samozaupanja in zdravega samospoštovanja, izboljšanje koncentracije, vstopanje v stik z lastno resničnostjo in razbremenitev od pritiskov primerjanja in tekmovalnosti. Arno Stern pravi glede na več kot petdeset let dela po tej metodi: »Aktivnost stimulira kapacitete, ki omogočajo, da se posameznik realizira in postane bolj uresničena oseba.« Pred seboj imate na steni velik prazen list, na sredini prostora paleto osemnajstih barv. Ste pred izzivom. Primite čopič, izberite prvo barvo in začnite.
Avtorica članka: mag. Jolanda Kraner, spec. zakonske in družinske terapije,
praticienne-servant du jeu de peindre
Vir slika: slideshare.net
